tinasurfazavas


Glasno razmišljanje

Včasih, ampak res samo včasih pomislim : Zakaj mi je tega treba?

V smislu raznih tekem in novih športnih podvigov. Je to beg? Beg pred čim? Če preberem kak svoj star zapis, se sliši kot beg pred vsakdanom, ko se preklopim na debato sama s seboj.

A zakaj mi tek nekaj časa že ne diši? Nočem bit sama s seboj? Česa ni več,  kar je prej bilo? Zakaj je vedno več rekreativcev,  ki na rekreativnih tekmah uprizarja prave gladiatorske boje. Je to boj za pozornost, dokazovanje samemu sebi, bildanje ega?  Seveda je eno zdravo življenje,  ampak včasih ta rekreacija prerase v odvisnost. Sama se sicer ne rekreiram vsak dan, si pa že nekaj časa vbijam v glavo da yoga ni rekreacija in je nekaj kar mojemu telesu koristi na dnevni bazi in ne samo takrat,  ko sem zategnjena… Vendar tu nikakor ne pridem do fizične odvisnosti…

Fizično sem aktivna (v smislu rekreacije)  4-5x na teden. Dvakrat plavam, enkrat je Šmarka, teka se izogibam ( no to sobota sem po zaslugi miss Deha tekla).  Pa kolo, ki redko pride na vrsto med tednom, ker kot bi kolesarji rekli, se za 1 urco ne splača preoblečt.  :).  Plezanje je trentno čisto na stranskem tiru :(.

Torej  problem je v teku, ki mi trenutno ne- steče. Superge me vsakič znova ožulijo. Vem, rabim nove. Nimam nekega visokega cilja. In resnično se mi zdi, da se je treba bistveno bolj poslušat. Tako kot me je po Franji rešil čips in aspirin, da se ni glavobol sprevrgel v migreno, tako tudi tekaški premor sede.  Predvsem je važno, da se zabavamo.

In meni je resnično užitek skočit v bazen in tudi če ni najlažji trening je občutek,  ko imaš ob 8h zjutraj že odpavan kak kilometer in pol,  fantastičen. Cel dan je lepši!  Če je pa to večerni trening in s plavalci posedimo še na kaki pijači, je pa itak super. Sploh,  ko si sredi Ljubljane v takem čudovitem ambientu. Tisti, ki plava-te-jo na Iliriji, vejo o čem govorim. IMG_2430(1)

Enako je s pohodom na Šmarko. Včasih je lahkoten pogovorni tempo, spet drugič malo hitrejši, ko se pridruži še trener Ninja,  nam zmankuje sape, ampak razgledi in pogovori so pa vedno čudoviti. In res sem vesela,  da sva lani z miss Deha uvedli to Šmarno goro 1x na teden, če le gre.  Mislim,  da je ena taka posebna terapevtska urca, ki jo težko primerjaš s kako drugo. Pol pa podaljšan čaj al’ pa domača šebesa,  je sam še češnja na torti.

IMG_2423

Kolo pa je dejansko najnovejše in sem presenečena, kako dobro mi gre. Tudi spusti mi ne delajo več težav in dejansko je to celo popotovanje. Danes sve se z Manimejkerjem podala kar v Mojstrano na piknik. Njegova ideja. Ki se je meni sicer zdela drzna, glede na to, da on še ni prekolosaril niti kilometra na cestnem kolesu, odkar ga poznam. Ampak zakaj bi mu ubila romantiko v štartu. 😉

Sposodil si je kolo od mojega brat in sva šla.

IMG_2496   IMG_2501

Super nama je šlo, nekje pri Brezjah je Manimejkerja že čisto pobralo, ampak juha v Žirovnici mu je dala moči za zadnje kilometre.

IMG_2502

Pod od Jesenic do Mojstrane po novi kolesarski je čudovita.

IMG_2519

IMG_2504

Pa tudi razgledi do tu:  101 odtenek zelene,  pa poležena zelena pšenična polja pa fotogenične male cerkvice…

Na koncu pa super družba, hrana in brez romantičnega vlaka. So nama k’r frendi prepeljali kolesa in riti.

Tko da jaz odgovorov nimam! Vem le, da me miganje in druženje osrečujeta in da je življenje prekratko, da bi ždela doma nesrečna.  🙂


Polovica prvomajskih počitnic

Recimo, da me ni več strah počitnic. 🙂

Saj veste, od poletnih počitnic je minulo precej časa in sama sem pri sebi marsikaj razdelala, zakaj je do tega prišlo, pa še vedno nisem sigurna, da se ne bo ponovilo. Se pa bolj zavestno ukvarjam z odnosi v družini, sploh ker imamo 11-letnico, ki je bila že od malih nog trši oreh, pa mislim da mi bo počasi kaj jasno. Povdarek je na KAJ!

Z Manimejkerjem sva imela v planu plezalne počitnice na Krku in to čisto sama. 🙂 Punci naj bi za 5 dni odšli, vsaka na svoj konec na priprave. Mala Lumpa je odšla, velika pa je zaradi infekcijske mononukleoze, ostala doma. Tako je doma zopet zavladala manjša drama. Velika Lumpa je bila bolna že kak teden nazaj, vendar ker se mi ni zdela povsem o.k. je odšla še na pregled krvi, kjer so postavili diagnozo in seveda odstvetovali fizične napore za vsaj 14 dni ali 3 tedne. Resnično se ji je podrl svet. Otroci v klubu čakajo priprave praktično celo sezono… Druga panika pa je zavladala pri Manimejkerju, ki si je tudi rezerviral dopust in ker doma ne zna dopustovati. Po malem razmisleku, se je pomiril in padla je ideja, da se odpravimo na Plitvička jezera.

Rezervirali smo hotel (navadno je to vedno apartma ) in se v ponedeljek odpravili na pot.  Kot zanimivost naj omenim, da smo 3 tedne nazaj pospremili veliko Lumpo na tekmo v Sarajevo. Ona je potovala  z avtobuso in klubom, mi trije pa smo se odpravili z avtom in 2 noči spali v Airbnb nastanitvi.  Na poti domov, pa se nam je priključila še velika Lumpa.

Tokrat se je na pot podal obraten troječek.

Podali smo se čez Metliko in se kmalu čez mejo ustavili v Turanj (Karlovac), vojaškem muzeju v nastajanju.

DSC_0037

DSC_0041

Nato smo se 2-ič v tem mesecu odpravili v Bosno in sicer v Bihač. Tu so nas na poti nazabavale pisane fasade in stili hiš. Ne bom vseh lepila, ker so posnetki zelo arhivski,  iz avtomobila, le najslavnejšo.

hiša

Sprehodili smo se čez reko Uno in čez mostove in pomoje je poleti tu kar živahno, saj je urejeno kot mestno kopališče in imajo tudi kajakaško stezo. Res lepo. Smeti pa so tiste, ki kazijo vse te lepote narave.

DSC_0099

DSC_0109

Ker smo jedli že nekje na poti smo se hoteli tu le posladkati. Vam povem, da tali srnin hrbet nisem spravila dol pa če… Sladkor ti kar škripa med zobmi… Kok smo se odvadili, to je res neverjetno…

 

srna

 

Na poti proti Plitvičkim jezerom smo zavili še v vas Željava, kjer je bojda hodil k vojakom Manimejkerjev oče. Tu naj bi bilo zapuščeno podzemno letališče. Do tja pa je bila pot kar strašljiva. No prišli smo do piste in vhoda vendar zaradi določenih opozoril, nismo šarili bliže, čeprav me je zelo mikalo.

pista

Torek je bil rezerviran za Plitvička jezera. Sprva je malce rosilo vendar hujšega ni bilo. Vmes sej je pokazalo tudi sonce in pa seveda smo poslikali 50 odtenkov zelene. Čudovita jezera. Še najstnica je bila navdušena, tisti ki jih imate, veste kaj mislim.

canvas slap

dežnik

poziralnik

modra

DSC_0450

DSC_0430

Japoncev in Kitajcev s selfi stickom ni manjkalo…

DSC_0343

Ko smo prispeli do ladjice, ki pelje nazaj v hotel,  pa se ulilo kot iz škafa. Tako smo se odpravili v sobo h knjigam.

DSC_0503

V sredo pa še v muzej Nikole Tesle v Liki – Gospić in čez gorski prelaz v Karlobag.

tesla 2x

DSC_0508

karlo

Tu seveda na kosilo in iz Jablanca na sprehod v Zavratnico, čudovito uvalo s potopljeno ladijo iz 2. svetovne vojne.

uvala2

DSC_0579

 

Tako smo si ogledali kar precejšni del hrvaških naravnih zakladov in res so lepi. Mene je predvsem očarala ta pot iz Plitvičkih pa do Karlobaga, taka gorska pokrajina polna ovac in zelo redko poseljena. Pa seveda razgledi.

Tudi morje ma tisto pravo barvo. 😉

morje

Zanimivo je takole biti samo z enim otrokom,  s tem da pri nas zahtevata vsaka povsem druge prijeme. Vsekakor je 10 x manj šundra z eno, kot z dvema. Opazna razlika je, da velika resnično pogreša malo, kar bi obratno težko trdila.

 

 

 

 


1 komentar

Pr’ Pekovec

Pred kakim mesecom ali dvema, ko me je Manimejker spraševal kam gremo na zimski dopust in je bila misel na poletni dopust še sveža in beseda dopust strašljiva, sem se pošalila, če ne bi kam šli že malo prej. Resnično nisem imela velike motivacije in veselja do družinskega dopusta, čeprav sem vedela, da bo slej ko prej prišel prihodnji in da moram biti bolj pozitivno naravnana…

Predlagala sem Pokljuko okoli novega leta in Manimejker je zbral kočo Pekovec na Voglu. Imel je tudi neko idejo, da bi vzela več otrok ali pa, da se s kom dogovorimo in moja prva misel je bila: “Sej še sami s seboj ne shajamo, a zdej bomo pa še s kom drugim! To se mi pa sploh ne da….”

DSC_0369

Uglavnem, ko se je stvar bližala k realizaciji in odhodu, sem se le odločila, da bi mi bo ljubše, če nas bo več. Povabil sem Running buddy familijo, saj smo z njimi že kar nekajkrat dopustovali in kar je najvažnejše, otroci se super razumejo. No na koncu je izpadlo tako, da sva z Manimejkerjem vzela v kočo za 4-5 dni, štiri dekleta. Vremenska napoved je kazala suho vreme,  brez snega in že sem si razbijala glavo, kako bom animirala 4 dekleta za aktivne počitnice. A vreme se je obrnilo nam v prid.  Snežiti je začelo zjutraj pred odhodom. Punce so bile presrečne,  ko so ugledale prve snežinke. Na vrhniji postaji gondole, so dobile vsaka en ruzak in še kak kos prtljage za v roke in so prav pogumno gazile do koče. Jaz sem skoraj spustila dušo. Brž ko smo prišli v kočo, so se preoblekle in že so se podile po snegu.

DSC_0247-2

DSC_0266Drugi dan je precej pihalo in namesto na smučišče smo se odpravile po poti do smučišča, po celem snegu s smučmi in se po prvem klancu navzdol spuščale v cel sneg. Kmalu smo imele steptano čisto svoje smučišče in sankališče. Sprva jim je intuzijazem po dveh spustih popustil, potem pa je čredni nagon deloval in na koncu so imele še bob stezo, no vrečka stezo. Vmes so me vseeno spraševale, če smo si res včasih otroci sami teptali bližnje kucle in se tam smučkali in sankali do noči, brez prisotnosti staršev in vlečnice.

DSC_0295
Drugi dan smo zopet odštanfali, ampak tokrat do smučišča, kjer sva jim privoščila tudi žičnico. In kmalu so se same vozile gor in dol na sidrih. Kljub mrazu so bile precej vztrajne in prav lušno jih je gledat, ko vidiš kako znajo poskrbeti ena za drugo.

Tretji dan, pa se ob napovedi groznega mraza, ki ga v koči nismo občutili, nisva mogla odločiti ali jih ženeva do smučišča za dve uri ali si izmisliva kak drug plan. Manimejker je predlagal izdelavo skakalnice na zratrakirani progi do smučišča in ideja je bila soglasno sprejeta, kjub temu da je bilo spet ogromno štamfanja. Izpeljali smo pravo tekmovanje v skokih v treh serijah in punce so neumorno štamfale in skakale.

DSC_0407

DSC_0423

Popoldne pa so posnetke neumorno montirale z Manimejkarjem v filmček. Filmček jim je dal ogromno veselja in ena iz med mojih deklet, si je nadela ime Krava rekorderka. Namreč že vrsto let ima na čeladi roge,  ki jih je prinesla babica iz Francije. Taista babi me je včeraj vsa zgrožena klicala, da kako lahko svojega otroka poimenujem s kravo in zagnala cel halo… Filma vam žal ne bom predvajala in sem ga tudi umaknila iz svoje FB strani. Je pa spletkarjenje hud slovenski šport in vam povem, da me zelo jezi, ker razen tega, da sem se sprla z mamo, ker ji je bolj mar kaj si drugi mislijo, kot to,  kaj si mislijo njeni vnuki…  Pri nas doma pač krava ni žaljivka, ampak pač smešna žival s planine, ki daje mleko… Pa, da ne zaidem preveč…

Zadnjo noč je zapadlo še več snega in punce so z robo na rami gazile nazaj do gondole, midva pa sva celo dvakrat opravila s potjo,  medtem ko so se dekleta sladkala z vročo čokolado v restavraciji pri kabinski žičnici.

In še zaključek tele misli, vsekakor je z 4 otroki, če seveda niso vsi tvoji, pol manj dela kot z dvema svojima in sem se zagotove še vrnemo…


1 komentar

Nespodobno povabilo 2x

Prejšni teden sedim na terasi in si ogledujem svoje cvetoče paradižnike in zapiska  sms: A greš naslednji vikend na Soča trail run? Moj odgovor: A vodo podajat? Itak me je sms zdramil in grem na net gledat in ugotovim, da obstaja 25 km in 15km trasa. Razmislim in potrdim, da grem lahko na krajšo, če dobim doma zeleno luč. Miss Deha, ki je bila pobudnica s sms-om, pravi, da ima sama tudi punci doma (enake starosti kot moji) in kaj če bi naredili družinski izlet. Pred oči dobim sliko iz Dunajskega maratona in odkimavam z glavo, saj je štart ob 9h zjutri in to v Tolminu, pa cela družina zjutraj… Uglavnem začnem lobirat pri Manimejkerju, če bi on pazil vse punce…
Končna ideja je bila, da Miss Deha pripelje dekleta na nočitev in to v soboto popoldne, potem odrineva v Tolmin in prespiva v kampu, zjutraj odtečeva, odčilava in domov.
No vmes je v četrtek prišlo še drugo nespodobno povabilo. Ninja me je povabil na izlet na Šmarno goro. Na tak super,  mali domači trail run. Sam se je lepo ogrel na Grmado, me počakal pri koreninah in me celo pot gnal na vrh. Postavila sem svoj osebni rekord 19:45. Hotela sem namreč pod 20 minut. S takim suportom,  sploh ni bilo tako težko in upam, da bo šlo še za kakih 45 sekund hitreje ;). Na vrhu nisva zaključila, še enkrat sva se spustila do polovice in potekla še polovičko gor in se malo več pomenila kot pri prejšni celi preizkušnji. Po tem četrtku,  sem se prav veselila nedelje, saj mi je vse skupaj predstavljalo neko povsem drugo dimenzijo.
V soboto sva odrinile iz Ljubljane v Tolmin. Žal ni bilo koncerta Tabuja za naju, ker je mene zvila migrena in sem od 21h do 23 čakala na umiritev le te, s tabletom v šotoru. Po zgodnjem prebujanju sva dvignili štartni številki, si poiskali kavo in se celo malo pretegnili, nato pa hop v breg.
Pot je čudovita, vendar sta bili progi zdaj dolgi 14km in 28km. Jaz sem se odločila,  da grem kratko in če me slučajno prime, podaljšam. Tule mi je bilo jasno, da še enkrat toliko višincev, pri tej pripravljenosti in vročini,  pa ne bo šlo.

2014-07-06 09.41.25
Čudovita trasa. Da ne govorim, ko prideš do mostičkov in ko tečeš čez brv. Vmes je bilo veliko klepetanja in nešteto nasmehov. Niti enkrat nisem pomislila, kaj mi je tega treba. Videla sem samo en padec in mene je enkrat kar odpililo,  pa sem se ujela za drevo. Odločitev, da grem v starih salomonkah namesto starih najkicah je bila še kako na mestu. Tik pred ciljem,  smo potekli kar čez ledeno Tolminko in v cilj. Miss Deha se je odločila, da bo zavila z menoj v cilj. Obe sva se strinjali, da je bila dolžina 14km, z nekimi 400 – 500m višincov za prvič super primerna.

Za konec sva se v kampu vrgli še v ledeno Sočo in se odpravili domov.

A kako se je Manimejker znašel s 4im dekleti?

Pomoje je cel dan paradiral po Iliriji (bazenu) kot kak petelin,  saj je imel pod okriljem 4 dekleta, od 7-10 let. 🙂

Kar mi je bilo najboljše od vsega, ko mi ta velika Lumpa reče: Mami oči je bil pa danes tako pripravljen, ko ti ponavadi.

J: ” Kako to misliš ?

L: Ja, ko smo bile lačne in je imel rogljičke, ki so ostali od zjutraj. Ko smo bile drugič lačne,  je imel naktarine in nož in nam jih je vse narezal in potem tretjič  je imel piškote.

🙂

Jaz imam danes občutek, kot da bi bila cel vikend v Tominu. Mogoče, ker sva se z Miss Deha toliko naklepetali in sem se dejansko malce odklopila. Otroci pa presrečni,  ko se so se tako fino podružili, pa zmaja ni bilo doma.

Še bom šla in priporočam tudi vam 😉 !


2 komentarja

Trenta – Bovec – Kobarid

Ta vikend je bil zaključek plezalne vadbe na Steni in organiziran izlet v Trento na balvane, podobno kot lani.  Z Manimejkerjem sva planirala zgodnji odhod v petek,  pa nama nikakor ni zneslo. Tako sva se zjutraj odpravila čez Vršič.  Najprej k izviru Soče, kjer je imel turist veliko dela s fotoaparatom. Mu gre že kar dobro, sam traja pa. Jaz sem bila na izviru že dvakrat prej in moram priznat, da je lepši, ko je manj vode, a mogoče malo manj impresiven.

DSC_0016

DSC_0050

DSC_0042

 

Po poziranju, pa na balvane. Lušno je bilo, čeprav nisem k’r vsega zlezla, sej mi je po 5 bolderjih prste čist pobral. Pa itak, da sem mislila, da bom ostanke od lani kr po-plezala iz prve. Vmes sem se šla, v eno smer kao tolažit, pa je blo sam še huj. Oblaki so bli fajn izgovor za malico in kasneje premik na druge balvane. Po daljšem počitku sem zlezla še nekaj boldrčkov in bila kar fejst utrujena. Vmes smo se nasmejali in zabavali s požrešnim oslom Rajkotom, spogledovali ob hodečih hormoskih vrelčkih in imeli pravi šov, ko se je pes odločil loviti ovce. Večerjali smo v Bovcu, kjer sem nič hudega sluteč takoj po hrani omenila, da vidim samo še pade (blazina za varovanje), saj se na njih odlično spi. Mislim, da se je nadaljno uro pogovor odvijal samo o tem, kdo bo kje spal in koliko je padov! 🙂
DSC_0067

DSC_0073

DSC_0103

Hvala meni za Quechuo. Samo odpreš in položiš notri dva pada in zlezeš v spalko. CARSKO. Zeblo me ni. Vse do jutra, ko sem stopila, na 8 stopinj :(. Pa še Manimejker se je zbudil pred menoj (mogoče se je to zgodilo 5 x do sedaj) in je bil valjda lačen. Restavracija v bližini, pa se je odprla šele ob 10h. Ura pa je bila malo čez 8:00. Uglavnem cela drama. Sva morala do Trente v tgovino, po sendvič. Nato nazaj v camp in še na kavo z ekipo. Ker je bila napoved slaba, sva se odločila, da odrineva proti Vipavi.
Ko sva prispela do Bovca, je posvetilo sonce in odšla sva do slapa Boka. Čist mi je bila odveč hoja navzgor, za curk vode. Ampak razgled v drugo smer je pa neverjeten.

DSC_0193

DSC_0202Glede na uro, sva se odločila, da greva v plezališče v Kobaridu, Pod Kopitcem.

V plezališču sva bila v družbi še enega para. Sicer zame precej čuden par, ker je plezal le fant. Plezališče ima take navijaške smeri in neprijetno navrtane.  Na vrhu 20 m skale, pa je gugalnica. Jaz se nisem upala vsesti vanjo. Manimejker pa  se je opogumil, ampak je rekel, da ne pomni, kdaj ga je bilo nazadnje v življenju toliko strah.

DSC_0295

Po dolgem času vikend v naravi in brez otrok, kar velik odklop, moram priznat.