tinasurfazavas


1 komentar

Prepovedi

Pripeljem 7 letnico domov iz šole. Naročim ji, da si pripravi torbo za  plavanje in skušam medtem odgovorit še na dva maila.

Booooooom!

DSC_0109

Kot strela z jasnega se vrže na kavč, ta se premakne in butne luč v okno.

Itak sem zavpila, ker sem se ustrašila. Prve poka, nato pa, da bo končala vsaj na balkonu, če ne celo na cesti… Lumpa je dobila solzne oči in mi razložila, kako zopet niso bili zunaj, ker so morali sedeti pri miru, ker…

Seveda sem se ji opravičila, ker sem zavpila bolj iz strahu kot iz  jeze, čeprav ne prenesem divjanja po stanovanju. Pustila sem maile, se oblekla v tekaške hlače in sva šle za pol ure še  v Tivoli pred plavanjem. Tudi po plavanju mi je njen učitelj dejal, da bi bila “komot” še na eni uri plavanja. Torej dan poln energije. Mala Lumpa je zelo aktiven otrok in dve ure plavanja na teden sta ji malo, vendar se mi zdi da je še mala. Na srečo vse stvari opravimo peš,  pa jo tako večkrat  sprehodim in spustim na kako igrišče, da se dodbesedno zlaufa.

Nazaj grede iz plavanja, jaz pa iz teka, mi punce razlagata o jutrišnem pustu. Otroci ne smejo imeti nobenega orožja, pri večjih (4. razred), pri mlajših pa mora ta ostati za pasom, niti slučajno ne smejo z njim merit, ga vihteti… Med drugim se velika pritožuje, da v petkih (edini dan, ko ona ostane malo dlje v podalšanem bivanju) tudi ne hodijo ven, ker prinesejo igrače in kako morajo biti tiho med kosilom in kako so cel dan samo sedeli… Uglavnem kup prepovedi v šoli in doma.  Pa naj še kdo reče, da je lušno bit otrok!

Šolo smo že uničili, zdej bomo pa še otroke . 😦


9 komentarjev

Po jutru se dan pozna!

Vedno sem bila bolj jutranja. Nasmejana že ob zgodnjih urah, nikoli nisem zamujala v šolo. Še zdaj se spomnim očetovih brkov in vonja kolonjske, ki sta me budila od kar pomnim…  V srednji šoli me je zbujal sredi noči, da sem se učila. Oče je bil tisti,  ki naju je z bratom budil in tisti, ki me je ob sobotah in nedeljah še sredi noči vozil na avtobus za na smučanje. Nikoli, ampak res nikoli mu ni bilo težko in vedno me je z nasmehom pospremil v dan. Mama pa je druga jutranja zgodba. Vsi smo bežali pred njo – zjutraj :).

Res pa je, da sem v času žurerskih časov vedno zjutraj normalno vstala, ne glede na to kdaj sem prilomastila domov. Zvečer ne spat in zjutraj  ne vstat! Je bil stavek, ki ga zagotovo nisi želel slišat od očeta. Tako sem vedno vstala in največkrat odšla mačka preganjat na bližnji hrib (Šmarno goro) in tako najbolje funcionirala cel dan vse do zgodnjega večera, kjer pa me je hitro zmanjkalo.

Manimejker je pravo nasprotje in  je nočni človek. Zjutraj ni sposoben nobenega nasmeha, kaj šele prijaznega bujenja. Tako je vloga bujenja avtomatsko padla na mene. Seveda pa je življenje z Manimejkerjem prineslo tudi bolj pozne ure odhoda v posteljo.  Saj se trudim biti pred polnočjo v postelji, ampak ko Manimejker  povsem buden še lomasti naokoli mi navadno ne znese in tako mi občasno primanjkuje kaka urca spanca…
Tako je bilo tudi ta vikend. V petek se je ena večerna pijača prelevila v tri in sem precej pozno odšla v posteljo. V soboto je bil Coder Dojo. In ker  sem jaz tista ki budim, sem vstala z vsemi tremi člani in se trudila, da bi jutro potekalo čim bolj normalno.

Zapletlo  pa se je  z nedeljskim jutrom. Vsi poznate vikende,  ko vas zbudijo otroci, no vsaj tisti z otroki. Bodi si da prilezejo k vam v posteljo ali pa se navsezgodaj igrajo s preglasnimi igračami, najhuje pa je, ko se navsezgodaj čofajo.  Slednje se je zgodilo pri nas! Groza! Seveda sem vstala in poslala vsako na svoj konec. Edino kar mi ni bilo jasno, da je bila mala v solzah (ta jutarnja) in ta velika (zaspanka) z nasmehom.  Torej velika je zbudila vedno zgodnjo malo Lumpo, ki je potem zbudila mene… in domine so se podrle. Res sem si žela tiste dodatne pol urce spanca…
Vremenska napove je bila krasna in namenili smo se  na Pokljuko. Mala je bila našpičena in ni sodelovala popolnoma nič.  V dobri uri je uspela obleči le smučarsko perilo. Velika pa je skrbela, da so mi živci pokali še bolj po šivih. Trenutno ima precej opravka s samopodobo in vedno manj sodoluje pri pakiranju, medtem ko jezik tako spretno vrti, da ji že zdaj nisem kos! Kaj šele bo?

Slaba volja je bila tako z nami na poti vse do Pokljuke, kjer je bila katastrofalna  gužva in kjer se je velika Lumpa odločila, da se ji ne danes pa ne da smučat. Manimejker je še pod jutranjim glasnim vtisom hotel kar obrnit proti Ljubljani. Tudi sama sem bila preveč našpičena, potem pa me je končno prešinilo. Zverinam je treba kdaj povedat, da se ves svet ne vrti samo okoli niju.

Gremo na Rudno polje in bosta punci tam izvajali pozdrav soncu, kuhali mulo ali karkoli se jima slučajno ljubi.  Midva pa bova preluftala glave na smučeh.  Manimejker je sicer še nekaj kompliciral ( kar mu ni podobno) in ostal z njima, jaz pa sem se podala po klancu navzdol,  dobila dodatni bok (padla),  ampak prišla do krasnega razgleda in spuhala večino jeze, ki se je delno pretopila v lauf energijo, delno pa v pot, ki mi je povzel po čelu. Razgled je bil čudovit in pogovori same s seboj so vedno zelo plodni! 😉

2014-01-12 12.27.58
2014-01-12 12.28.04Na srečo, mi je v zadnjem trenutku uspelo, dan obrniti sebi v prid.  😉


2 komentarja

1. vsi štirje…

Ob 11h dopoldne  smo se podali v Plezalni center. Že ob vstopu me je malo stisnilo, da je spet prevelika gužva. V  mali plezalni smo našli lušne smerce tudi za punce, ki sta se tako prvič preizkusili v visoki smeri na umetni steni. Ta veliki je šlo prav super. Sploh, ko sem jo iz balkona zbodla, da itak ne upa naprej. Nekateri otroci pač delujejo ravno obratno. Ko smo potegnili štrik ven je nujno hotela ponoviti smer in pokazati mlajši sestri, ki jo prvič ni videla na vrhu, da zmore prav do vrha. Tako se je odločila, da bo šla kar sama naprej in prvič sama vpenjala.

2014-01-05 12.38.10

Sledila sem jo z balkona in jo sproti opozarjala, da mora vpenjat. Ta strah je res hecn in valjda, da otrok neplezalec ne loči razlike med plezanjem naprej in plezanje na top. Ker sva oba starša mislila, da bo na vrhu zaradi močne vponke imela preveč težav, sva ji svetovala naj konča smer tik pod vrhom. Pa ji trma ni dala miru in je hotela do vrha. Tako je  vskočil sosedni plezalec  in pomagal stisniti vponko, da je lahko vpela svojo prvo smer.2014-01-05 12.41.18

Mlajša Lumpa, ki je drugače res močna, pa je na sredini smeri tulila, da ne upa naprej in smo jo vsakič spustili, ker sva se toliko že naučila, da pri določenih letih nič ne pomaga. 🙂 Kasneje sta se punci zvirali na bolderci, ki je bila  prazna, medtem ko sva si midva izborila dve smerci v veliki plezalni dvorani.2014-01-05 12.46.15

Plezalni center je super in Ljubljana bi zapolnila vsaj še enega takega, idealno bi bilo, da bi bil ta bližje centra. 😉

Aja, pa družinska vsopnica je bila 25, 5 € za 3 ure zviranja. Je npr. povsem primerljivo s kino obiskom, le da plezanje deluje bolj sproščujoče na vse člane družine, kar za kino ne bi trdila. Tako da toplo priporočam.


Novoletne zaobljube

Nimam jih! 🙂

Res ne verjamem v njih in tudi ne vem kaj bi si zaobljubila. Da bom več tekla! Pa sej to bom tako ali tako, če mi bo zdravje služilo. Da bom bolj zdravo jedla. Tudi to bom, ne glede na zaobljubo, bolj je odvisno od finančnega stanja in časa.  Morda bi si le zaobljubila, da se bom dnevno bolj uredila, da si morda uredim make-up, ker trenirka hlače ostajajo. 🙂

Rada pa ob koncu leta pogledam nazaj in naredim ponavadi filmček v smislu novoletne čestitke, kjer nanizam pomembnejše dogodke, kraje in dogodivščine tistega leta. Ponavadi tudi pogledam statistiko pretečenih km in ker se ta vsako leto povečuje sem zadovoljna. Letos sem bojda 64 ur posvetila teku (605 km), 20 ur smučanju, 30 ur plavanju, 28 ur plezanju in 10 ur za pohajanje- planinarjenje. Vsega je bilo zagotovo več, ker vsega nisem vnesla v endomondo koledar, ali pa je ta računal po svoje.  Kakorkoli je ta statistika zame povsem zadovoljiva.

Zadnje dva meseca sta se mi zdela tako peklenska, da sem si zaobljubila že marsikaj in se tega mislim držat ne glede na letno prelomnico.

Namesto zaobljube pa obljuba recepta za Ninjo.

Tale Pirin kruhek je pri nas vsaj pol leta že redno v pečici in kjub njegovi enostavnosti bojda marsikomu ne uspe.

450 – 550 g pirine moke

3 dcl riževega mleka ali jogurta

1.5 dcl vode

2 čajni žlički vinskega kamna

žlica olivnega olja

Takole ga potem  “vlijemo”  v pekač obložen s peki papirjem.

DSC_0002In pečemo dobro uro pri 180 stopinjah C.

DSC_0005

Na fotografiji je iz polnozrnate pirine moke. Otrokom pa gre iz navadne pire bolj v slast.


Potica, po ta novem

Tule sem enkrat že objavila recept za pehtranko.
Ker pa sem vmes nahala uživati pšenično belo moko in se izogibat mlečnim proizvodom je bilo treba recept  prilagoditi.

Tokrat recept za orehovo potico.

Pripravila sem testo:
40 dag kamutove moke in 20 dag pirine ( 60 dag sem jo prabila za pehtranko 😉 )
2 rumenjaka
ščepec soli
2 dag kvasa
5 dag trsnega rjavega sladkorja
5 dag kokosove masti
3 dl riževega mleka

in ga pustila vzhajat.

Za namaz pa:
40  dag mletih orehov
2 žici kave
17 dag trsnega sladkorja + žlica medu
2 žlice drobtin
12 dag kokosove masti
vroče riževo mleko ( cca 1 dcl) toliko da nadev ostane gost vendar mazav
sneg dveh beljakov
pest rozin

Pekla sem jo cca. 1h pri 180 stopinjah C.

In kaj naj rečem? Nastala je odlična potica. Je pa res, da je iz same kamutove moke slajša (bolj primerljiva z belo moko) kot z dodatkom pirine, vendar ker sem se sama že čisto prilagodila na pirino moko, mi je več kot odlična.
DSC_0014

Aha, pa Božiček mi je prinesel čudovito tehtnico in knjigo s posebnimi recepti.

DSC_0018
To se bomo “zdravo” sladkali. 🙂