tinasurfazavas


Baška za 1. majske počitnice

Kot ste verjetno opazili sem 1.del prvo majskih počitnic “balkonovrtičkarila” in ne boste verjeli, krompir je že odgnal in ga bom danes še zasula. Evo slike. 🙂P1140129

Za drugi del počitnic pa smo se odločili, da si izposodimo šotor (od Ninje) in se podamo kampirat. Manimejker je sicer sanjal o Paklenici, pa se nisem dala prepričat. Paklenica je sicer super, ampak midva nisva niti približno dovolj uplezana pa še daleč je za 4 dni počitnic. Poleg tega sta Lumpi premajhni, da bi sami ostali v kampu, medtem ko se starša obešata po dolgih smereh. Zato se je Manimejker odločil, da gremo na Krk. Kasneje, je ob moji hvali izbire priznal, da mu je Ninja namignil izbiro destinacije. Izbira je bila SUPER.

Da  smo se med pakiranjem skregali, ni treba posebej podarjat, saj se vedno (če vam je kaj v tolažbo), ampak ko smo enkrat v avtu je večinoma vse o.k. Prvič smo bili skupaj na Krku in z Manimejkerjem sva precej brcnila v temo, ko sva ugibala kdaj je bil Krčki most zgrajen. Se zgodi tudi najboljšim, hvala internetu in wirelessu :). Prvi daljši postanek smo imeli kar na otoku, prvi zaliv desno, nimam pojma kako se imenuje. Tu smo si privoščili kosilo na plaži in punci sta prvič namočili ritke v morju.P1140056

Nadaljevali smo do Baške (vmes smo se ustavili pri skiliftu, na željo deklet, kjer smo se naposlušali WoW-ov) in se namestili v kampu Zablaće.  Postavili smo si res ogromni šotor in se odpravili še na sprehod po okolici.P1140072

Punci sta ves čas “prosto po Prešernu” dirjali s skiroji. Druga najbolj zanimiva kamp igra je bila metanja žoge za med dvema ognjema. Velika Lumpa je namreč postala zelo tekmovalna in ker je nagnjena k piljenju tehnik, si je tokrat zadala, da se bo naučila metati “šute”. Mislim, da marsikateri fant ne bo več suvereno lovil njenih žog ;). Prvi dan je torej minil na poti in postavljanju baze. 🙂 Drugi dan, smo se napakirali za v plezališče (sicer je malo kapljalo, ampak ni pa deževalo). Na dostopu, pa je se je kaplanje okrepilo in ker je dostop 20 minuten, smo raje obrnili. Odšli smo v mesto Krk, kasneje pa v Staro Baško na kosilo in krajši sprehod, kjer smo z nosom prepoznavali zelišča-rastline. Prepoznali smo žajbelj, materino dušico, rožmarin in iris, vse ostalo pa nam je ostala uganka :). Tu smo opazili tudi veliko veslačev, oziroma  morskih kajakašev.2013-05-02 14.00.45

Dan je bil ravno pravšnji za tek. Obula sem si superge in se podala na raziskovnje terena v okolici kampa. Tekla sem ob potočku in zavila na makedamsko pot, dokler nisem odkrila stezic, ki so vodile mimo ograd ovac. Te so bile začudeno nad novo družbo, pa sploh nisem imela svoje bleščičaste oprave ;).2013-05-02 18.30.022013-05-02 18.28.31 Poti so bile tako zelene,  da če me ne bi dajala slabost, bi še kar tekla in tekla. Hrana mi precej nagaja, namesto da bi iz nje dobila energijo, mi jo ta jemlje. Ampak to je že druga zgodba. Super tekaško okolje. Tudi kampiranje je super, ko se ga privadiš. Le prvo noč sem slišala vsakega soseda posebej, kako se preobrača v prikolici, kdo je šel na WC in kdo smrči…Drugo noč je bilo bolje, je pa precej moteče,  ko se zbudiš ob treh ponoči in moraš ven iz tople spalke na WC. Lumpe so spale, ko bubice.
Tretji dan smo se končno odpravili in prispeli v plezališče Portafortuna. Dostop je malce dolg in velika Lumpa je bojda srečala neko črno kačo, pa se jo je ta tako prestrašila, da nismo uspeli ugotoviti, katera naj bi to bila. Na srečo je bilo dopoldne še kar oblačno, ker drugače bi nas povsem izpeklo sonce. Plezališče žal ni otrokom prijazno, v smislu da so stojišča kar strma in smo komaj našli en prostor za “armafleks” in otroški tabor. Pa še to sem jima zabičala, naj ne skačeta preveč okoli. Skala je odlična. Prva 5a je bila malce čudna, beri detajl je bil bolj 5b, ampak ostale smeri, pa res zelo lepe. Puncama sva potegnila tudi eno 4-ko in mala Lumpa se je super izkazala, le dol je bil problem in je malo cvilila.

2013-05-03 15.59.50P1140077 P1140087

Ta velika pa je bila bojda preutrujena, da bi plezala. Otroci bodo žal morali v plezalno šolo. Tako kot so šli v smučarsko, pa čeprav sem sama precej vešča smučanja. Se ne splača! Naša velika Lumpa rabi npr. veliko vzpodbude, meja med vzpodbudo in siljenjem pa je precej tanka. Sploh z vidika starša in lastnega otroka.

Kakorkoli, Manimejker me je presenetil, saj so se zimski obiski  Stence obrestovali in je končno lepo vpenjal in predvsem zdržal 5 smeri v plezalkah. Jaz pa na srečo nisem preveč nazadovala in užitek v tako lepo navrtanih smereh je bil iz smeri v smer večji. Le kondicija v plezalkah je bila podobna Manimejkerjevi. Tokrat sem vpenjala le 5ke,  te pa precej suvereno in na pogled in upam, da na koncu sezone le prilezem kam više. Popoldne se je naredila prav lepa senca in z njo, posledično tudi več plezalcev.

Na kosilo smo se tokrat odpravili v Vrbnik. Z  Lumpo sva si želeli jesti ribico. In jedli smo odličnega brancina, spečenega v pečici  brez koščka česna le  z zelenjavno prilogo. Res odličen. Bil je tako velik, da ga nikakor nismo mogli popolnoma dokončati. Torej  slast po ribi sem uspešno potešila in po tako obilni večerji in plezalno sončnem dnevu, se je prilegel topel tuš in spanec na trdih tleh.2013-05-03 17.51.11

Zadnjo jutro je sledilo pakiranje na žgočem soncu in sušenjem šotora in zaključni izlet v Bunculuko. Do plezališča smo se odpravili kar čez kamp (nam je receptorka dovolila). Na koncu kamp-plaže je malo plezališče z ravninami pod borovčki in z malim divjim zalivom, kjer smo se kljub nizkim temperaturam vsi okolpali. Celo Manimejker se je podal v vodo. Naša plavalka se je v vodo podala v popolni opremi, no kopalke bo raje šparala za bazen, kjer so nujnopotrebne.P1140113P1140100  Plezališče je bolj tkotko, ima pa čudovit razgled. Senčka pod borovčki je krasna in zalivček je zelo simpatičen.  Za konec smo si hoteli ogledati še Baščanske plošče, pa je bilo žal zaprto. Nič ne de, pa sej se še vrnemo.

Počitnice so hitro minile, ampak sej ta prave še pridejo.


7 komentarjev

Zima, zima….

Zima me je izčrpala. Kraški mali maraton sem izpustila.

Zopet sem slabokrvna. Najverjetneje se s tem sploh ne bi ukvarjala  toliko, če se mi ne bi to poznalo na vseh področjih. Sprva opazim zasoplost pri tekanju, regeneracija je ekstremno počasna, potem je pa tu še zaspanost, utrujemost, neješčost, slabost, naveličanost, nasplošno  zelo depresivno stanje… Ampak zdaj se že toliko poznam, da se sprehodim do laboratorija in si pregledam železo in feritin.

Mogoče bi se lahko odpravila le malo prej, ne pa da čakam skoraj do popolnega izčrpanja. Ker so rezultati pokazali pomankanje, sem zopet v samooskrbi polnenja zalog, dokler ne pridem do hematologa in ta ugotovi, kje hudiča se izgublja zaužito železo.

Me pa seveda zelo skrbi, ker se Dunajski maraton približuje s svetlobno hitrostjo!

Lep preostanek praznikov, mi smo si jih popestrili s pisano hrano in obiskom plezalne stene. Oboje priporočam!

2013-03-31 13.56.42


2 komentarja

Plezanje, kje, kdaj, kako…

Milijonkrat me je že kdo vprašal tole in tudi jaz sem se to spraševala 15 ali pa  več let nazaj. V študentskih letih sem se namreč navduševala nad mnogimi športi in tako sem na jadralskem tečaju spoznala super družbo. Na nekem jadranju pa je nekdo omeni, da je šel s prijateljem plezat. Takoj sem zapopadla idejo, naj mi predstavi prijatelja in da bi se tudi jaz rada preizkusila v plezanju. Kmalu zatem je peljal celotno ekipo jadralcev na umetno steno v Pirniče. Mene je v trenutku prevzelo.

Najverjetneje  ni minil niti mesec, ko sem bila že z drugim prijateljem (gel sponzorjem) in njegovim znancem (Ninja) v Napolonici in lezla prve svoje prave smeri. Glede na takratno suverenost, sem prvič v plezališču kar vpenjala in ta isti dan lezla že večraztežajno smer v Sesljanu. Tu sem bila pa presrana. Na štantu se nikakor nisem mogla usesti v pas in sem se vseskozi držala stene. Predvidevam, da sem bila tako navita kot nikoli v življenju in še zdaj se spomnim, kako sem bila srečna konec tega dne.

Ninje smo ta dan postale Ninje in začeli smo plezat. Čez zimo smo plezali v Pirničah, spomladi  pa smo se nekajkrat odpeljali v Paklenico in 1x tudi v Arko, kjer je bilo pa zame takrat top of the top.

Kakih večjih težav nisem imela in hitro sem zlezla 6A in to je bilo to. Večjih ciljev si nisem upala postaviti. Večraztežajne smeri pa so mi bile z vsako na-novo preplezano smerjo ljubše.

Hotela sem napisat, da je bil moj prvi stik s plezanjem z visoko umetno steno,  kjer potrebuješ pas, vrv in plezalke. Smeri se napeljejo in potem lezeš smeri na top rop. In ko enkrat zlezeš vse smeri (v Pirničah 4) je to, to.  V tistem času je v BTC-ju delovala tudi mala stenca, mislim da se je imenovala City-wall. Ko smo iz Pirnič prvič prišli tja, smo bili izgubljeni. Sploh nismo vedeli kaj početi z vsem tistimi oprimki. Edini izziv smo našli v plezalcih, ki so preplezali cel strop. Mi pa smo bil takrat absolutno premalo močni za kaj takega. A počasi smo se navadili in si sestavljali kake izive. Stena je kasneje izginila. Jaz pa sem vmes prekinila s plezanjem, kar za nekaj časa.

Ko sem ugotovila, da bi se rada vrnila in da mi je plezanje res blizu, smo poiskali novo steno in jo začeli obiskovati. Spet nam je zmanjkalo motivacije in velikokrat nismo vedeli kaj bi počeli na steni, vse dokler nismo opazili organiziranih skupin in nagovorili Štefana, da bi tudi mi imeli svojo skupino. Tako imamo sedaj že tretje ali pa četrto leto vsak četrtek (zimski čas) organizirano plezanje na Steni.  Super je. Štefan nam sestavi nekakšen program vadbe, različne smeri ali  bolderje, vaje za stabilizacijo trupa in podobno trpinčenje in nas sproti še popravlja. Vmes je seveda veliko časa za druženje. Ninje trening obvezno zaključimo še z debato ob pivu :).

Tako sem ugotovila, da je plezanje precej družaben šport v primerjavi z ostalimi mojimi športi in da mi je prav iz te družabne plati tako všeč. Na steno prideš lahko tudi sam in zagotovo je tam kdo, ki pleza podobno težavnost kot ti in hitro se najde kaka smer ali bolder, ki vama postane izziv.

Tako da, če vas mika, poiščite plezalno steno blizu vas in povprašajte po vodeni vadbi. Vse kar rabiš so plezalke in voljo. Brez slednje ne bo šlo! 😉


6 komentarjev

Zima je

in jaz sem skuštrana 🙂

Ta teden nisem imela sotekačic in tako sem ob slabem vremenu še sama klonila pred tekom. V četrtek sem imela dober namen  eno kratko odteči, ker me je v sredo pokopala migrena in sem rabila en sproščujoč tek, vendar je tik pred odhodom na tek (lumpe pa plavat) najmlajša bruhala in sem ostala z njo doma. Zbolela ni, predvidevam da je bruhala zgolj refleksno, ko se je basala z mandarinami 🙂 .

Zvečer sem odšla na plezalni trening, kjer sem zlezla točno 1 bolder od 6-ih. Groza, še trener je reku, da tolk kisle me pa še ni vidu. Pa sej sem se tudi kislo počutila, kot da bom zbolela. V petek me je spet stiskala glava, vendar nisem zbolela, vsaj zares ne. 😉

Danes dopoldne  je bilo polovico familije na Coder Dojo dogodku, midve z malo Lumpo pa sva se družile z obiski doma. Popoldne je bilo v znamenju otroških prepirov in prav vesela sem se sama odpravila na Rudnik v Metražo, saj so mi pošle zaloge velurja in seveda, da se odmaknem od prepirov.  Ko sem se vračala domov, sem opazila dva tekača in v meni je takoj vzklila foušija. Doma sem navlekla pajkice, kapo in rokavice in odšla en krog okoli Rožnika. Manimejker je kar pobulil, saj je zanj absolutno premraz, za take podvige. Kljub temu, da ima sveže Salomonke. Žal  je bila že čista tema in povem vam, da je Večna pot,  kar večna v tej temi. Tišina pa je edino pozimi taka.Posebno romantično ni bilo, saj je več ali manj vse že shojeno  in poledenelo, pa še dereze sem pozabila.  Zeblo me je le v zadnjico.  Telefon pa je povsem zamrznil :).P1120673 Bo treba kako velur kiklco za tečt naredit in ogrevan žep za telefon. Čeprav navadno tečem brez telefona.  Je pa vse skupaj res pasalo in če sem se zjutraj zbudila še vsa nalomljena, sem zdaj kot prerojena. Čudo kaj dela švicterapija.

Upam da jutri pa bo kaj od zimskih radosti!


3 komentarji

Teden brez

otrok je minil kot bi mignil. Kot vedno sem mislila, da bom opravila veliko več, kot dejansko sem. Pa tudi to je nekaj. Enkrat sem uspela celo na gin-tonik druženje s staro ekipo. Oblekice nisem oblekla ker je zahladilo. 🙂

 Eno popoldne sem z Jeklenko skočila na Šmarko in na poti nazaj še rešila uganko nedelujočega bojlerja. Pa nisem rabila niti fazenbriferja (nimam pojma kako se mu reče po slovensko), ki sem ga nesla s seboj. Ančka mi je sicer še po messengerju zatrjevala, da nima stikala za bojler. Ta se je čudežno pojavil na steni, ko sem se jaz narisala v stanovanju :))). Večer je bil tako še bolj zabaven.
Včeraj pa  sva skočila v Italijo na manjšo plezarijo. No še pred tem na pizzo v Kranjsko goro, ker sva precej pozno odrinila iz Ljubljane. Še dobro, da sploh sva. Vedno znova me preseneča, ko Manimejker naroči pijačo in hrano za oba in vedno znova postavijo pivo pred njega in sok z vodo pred mene :). Manimejker namreč ne pije alkohola, ko vozi ali pa če je sredi dneva, ali pa če… V bistvu zelo redko pije sploh kaj alkoholnega, če pa že, je zagotovo  predvideno. Če ste že gledali film Salmon Fishing in Yemen ,vam bo morda bolj jasno. Film je zelo lušen.

No plezala pa sva v Val Roman-i nad Trbižem. Ful lušno plezališče. Bila sva čisto sama. Tik pred odhodom sta prišla še dva Slovenca, tako da smo imeli menjavo. Ninja, sem moraš nujno Zajklo peljat. Smeri so dolge in lahke in res lepo navrtane. Zlezla sva bolj malo, morda ker so bile temperature tako ugodne in želodček tako lepo poln, da bi se nama prej prilegel spanec, kot plezarija.
Za konec sva se odpeljala še do Rabeljskega jezera, kjer sva si privoščila Gorenjko in ker je bilo že pozno in je senca že legla na jezero, se za kopanje nisva opogumila. Vseeno je bilo lušno.

Tele Rabeljske špice so pa nadve mamljive. Bo treba pogledat koliko poti vodi tja!