Na kulturni dan smo se odpravili v Filharmonijo na tolkalni “koncert”, najverjetneje že 3 ali 4 leto zapored in bilo je odlično, kot vedno. Priporočam. Ker je oče bivše sovrtičkarke član tolkalnega orkestra, se nas je zbralo kar nekaj staršev bivših so-vrtičkarjev, letos prvošolcev, ki so se raztepli po različnih šolah. Tako smo po koncertu odšli na daljši čaj, kjer smo si izmenjali sveže vzgojne in ne vzgojne ukrepe, pokramljali o šoli in predvsem o zunajšolskih dejavnostih.

Kljub temu, da mi je v soboto rit zmrzovala v pustnem kostumu na ljubljanskih ulicah v turobno mrzlem vremenu, je padla odločitev, da v nedeljo pa na lepše, na sneg. Velika Lumpa si je želela smučat, mala Lumpa in mama pa tekat na smučeh. Tako smo si zopet izbrali Pokljuko. Ker nismo našli še ene družine za družbo (no prav veliko nismo iskali) smo s seboj vzeli, še mojo 12 letno nečakinjo, za družbo naši 9 letni smučarki. Že na poti na Pokljuko so me očarale res močno zasnežene smreke in dobro splužena cesta je bila dobesedno urezana v snežno pokrajino. Čudovito, vendar zopet mrzlo. Ta veliki punci sta jo ubrali v smer smučišča in za njima tudi Manimejker v tekaški opravi. Midve z malo Lumpo pa v sposojevalnico po male tekaške smučke. Medtem ko ji razlagam da bova vsaka svoje smučke nesli do steze, me že prekine in opomni, da to niso njene, ampak sposojene smuči.:) Tako se je nadaljevalo naslednjo uro s pripombami in z njenim nasmehom do ušes. Za začetek sva odšli do deklet na smučišče in nič se ni pritoževala nad klancem. Po klancu navzdol pa je celo pela in drvela kot sneta skira. Odšli sva še do stez, kjer je ona “tekla klasiko” jaz pa skate tehniko. Ker sem sama samouk tekač in ker nikoli nisem tekla klasike, sem se hitro počutila izgubljena in brez kakih pretiranih nasvetov za malo Lumpo. Malo sva špegali, ko je nekdo na strelišču imel učne ure drsenja brez palic s samimi smučmi in sva ponavljali vaji. Mali Lumpi je bil vse res zabavno. Predvsem pa jo skoraj nikoli ne zebe in jo vedno znova zanimajo nove stvari, povsem drugačna od starejše sestre. Čeprav nobena od naju ni točno vedela kaj počne, sva se neizmerno zabavali. Po kaki uri hecanja sva ponovno odšli do smučišča kjer smo pomalcali in seveda hvalili, ta-veliki dve, ki sta se bojda le malo kregali in predvsem res veliko smučali.
Manimejker je že odtekel svoj krog in tako sem bila na vrsti jaz. Izbrala sem si 7-8 km progo, no Manimejker mi jo je izbral. Sprva sem uživala, na koncu pa celo malo trpela, ampak sej vse to paše zraven. Edino kar sem zopet pozabila je maža za smuči, ki nikakor niso hotele drseti. Sej sprva je bilo kar fajn, ko si misliš se bom malo bolj matrala, ampak ko pa klancev noče biti konec in smučka na tisti kratki ravnini ne zdrsi, tebi pa je vroče, da bi se slekel do gat, pa veš da je še vedno minus in da te je prej pošteno treslo, bi pa res pasalo če bi le malo bolj steklo, tudi kaka plastenka vode bi prav prišla.
Srečala sem tri tekače in vsi smo bili očarani z naravo in nobeden ni vedel katera pot vodi kam, vendar pa prav tako to nikogar ni motilo, vsi so imeli nasmeh do ušes :).

Vmes sem veliko razmišljala o otrocih in njihovih dejavnostih in kako je res fino, da najdeš nekaj kar jim ustreza in kako jih to bogati. V veliki meri pa so te dejavnosti povezane z vaditelji, ki so glavni faktor tako pri motivaciji kot tudi pri razvoju. Pa naj gre to za inštrument, nek individualni šport ali pa skupinski šport. Hkrati pa te vaditelji, mentorji, trenerji v veliki meri vplivajo na gradnjo njihove samopodobe, karakterja in cele osebnosti.
Nedeljo sem zaključila s treningom plavanja in moram priznat, da sem kar utrujena, ampak tisto sonce, ki je včeraj sem pa tja pokukalo iza oblakov, mi bo verjetno v inspiracijo do naslednjega vikenda, glede na to da zopet sneži.