Že več kot dobro leto poslušam druge starše, koliko dela imajo otroci v šoli in da je treba neprestano nekaj sodelovati. Da so pretežke naloge, oziroma, da so zadane tako, da morajo starši aktivno sodelovati… Pa sem si mislila, da jaz pa že ne bom. Meni tudi ni nihče in danes sem srečna, da mi niso.
In ker se zarečenega kruha največ poje, se je zgodilo slednje.
V petek je prvošolka prinesla domov zajčka, takega plišastega, ki ga morajo nekako obleči in vrniti v ponedeljek. Prosila me je, če bom naredila oblekico in mi zanjo celo narisala skico. Popoldne me je že spraševala, kdaj bo oblekica. V trenutku, pa ko sem končala oblekico sem se zavedla, da je bila to napaka. Spravila sem oblekico na polico in ji raje pokazala, kje imava ostanke blaga, sukance, trakove in naj si jih izbere. Pomagala sem ji zarisati kroj. Posodila sem ji svoje škarje. Jo naučila delati navadne ročne vbode in zajčica je dobila toplo oblekico.

Da pa moja oblekica ne bo šla v nič, sva oblekli še miško:)

Jp, za las sem se rešila:)