tinasurfazavas


2 komentarja

Poletne počitnice 2015 (drugi del)

Ta velika Lumpa je hodila na dva plavalna treninga. Enega ob 7h zjutri in drugega ob 16.30.
Ob četrtkih sem se ji pridružila na jutranjem. To jutranje plavanje  je res osvobajajoče!
IMG_2740
Še dobr, da nimam dveh treningov  na dan.  😉

Po državnem prvenstvu, prvi vikend v avgustu, pa je končno prišel dejanski dopust tudi za večjo Lumpo. Čeprav ta del počitnic, ko spiš, ješ in treniraš, je čisto po njenem okusu,  tisti del z domačimi obveznostnmi, pa malo manj. Res je bila večino dneva odsotna in posledično utrujena …

Sprva si drugega dela dopusta sploh nisem želela. Ker A, kot s.p. nimam plačanega dopusta in sem tako s tednom ne-dela hitro v minusu…  In B,  sem bila s puncama praktično vse dni počitnic in bi si bolj želela 3-5 dnevnega predaha sama s seboj, ali pa teden miru, da v miru delam.
Nekako se mi ni šlo več na morje, ampak je bila moja želja Bohinj, kolo, veslanje, planine…  Se mi je zdelo, da bo tam največ priložnosti, da malo predahnem.
Manimejker pa je prišel z idejo Nadiže. Breginjskega kota še nihče od nas ni nikoli obiskal in se mi je zdela zanimiva ideja. Pred tem smo skočile še za podaljšan vikend na Rab in tako smo se vrnile v ponedeljek zvečer,  se preprale in se sredi tedna spakirali za v camp Nadižo.
Pri bratu sem si sposodila prtljažnik za kolesa, tri kolesa in še 10 letnega nečaka, ki je super družba za našo mlajšo Lumpo. Ne vem če smo že kdaj bili tako polni. Mislim napakirani do vrha.
IMG_3477
Opreme nam seveda ni manjkalo. Prispeli smo v kamp, odprli (ker postavlanje je so last decade ;)) šotore in otroci so se v trenutku znašli. Našli so trampoline, si ogledali sosedova ognjišča in se odpravili kopat v Nadižo.
IMG_3491
IMG_3489
Prvi dan so zakurili ogenj po navodilih nečaka, ki je med drugim tudi tabornik. Pekli so koruzo in hrenovke. Kako veselje!
Po zajtrku smo si sposodili še eno kolo in se podali na prvi izlet ob Nadiži navzol. Nečak je pravi norec na kolesu in punci sta mu dobro sledili. Med tem,  ko sta meni že večkrat zatarokirali,  ko sta videli klanec jima je on prav lepo razložil katera prestava je prava in sta uspešno grizli za njim v klanec in ga skušali loviti navzdol. Sprva je pot makedamska ob reki, potem pa se nekje vzpne po betonu pelje čez manjši gozdiček čez nekaj potokov in nenazadnje je hud spust čez korenine. Tu niti nisem bila sigurna (prvič na taki progi),  a naj nečaku rečem naj sestopi ali naj ga probam sledit. Vmes počakam dekleti,  ki sta sestopili in slišim glas: Teta tina? Takoj sem se prestrašila: A si ti o.k. ? Nečak: Niti ne! Sestopim s kolesa in ga najdem zapletenga v kolo. Še dobro,  da ima take male palčke za nožice in so le se zavile v kolo. Dvignila sem ga skupaj s kolesom in ni bilo ne prask ne solz…
Odpeljali smo se še malo naprej do okrepčevalnice si privoščili skoke v Nadižo in sladoled in nazaj v camp… Pot je dolga cca 6 – 7 km v eno smer in nazajgrede je bilo bisvetno bolj vroče in mala Lumpa je začela štrajkat. Ni hujšega,  kot da je temu otroku vroče!
IMG_3510
IMG_3514
IMG_3518
Prevzela sem vlogo motivatorja in prisopihala je do kampa, ko je ugotovila da gremo na kosilo v sosednji camp in v klanec pa je začela pobijat s pogledom. Še dobro, da imajo v sosednjem kampu res odlične pizze in mrzel ledeni čaj, če ne bi jih skupili vsi, vključno z natakarico.
IMG_3541
Navihanca!
IMG_3539
Zvečer pa zopet ogenj. Pa dvakrat tudi palačinke v kampu. Mljaska!
IMG_3632
IMG_3524
Drugi dan je Manimejker dojel kake so zmožnosti malih kolesarjev in smo se odpravili do Napoleonovega mostu,  kjer smo punce zaklenile kolesa in skočile v bistveno hladnješo Nadižo kot par sto metrov  nižje, fanta pa sta jo mahnila prodi Robidišču.
Tu so nam ribice grizljale kožo brez da bi nam kdo kasiral.  😉
IMG_3529
IMG_3534
Fantov kar dolgo ni bilo in ko sta se vrnila,  sta bila videti kar lačna.
Nečak je rekel,  da gre popoldne z veseljem še enkrat z menoj na Robidišče. Manimejker mu je težko sledil, vendar ga je nečak čakal.
Popoldne so se zopet zaigrali z ustvarjanjem jezov in sem se sama podal v Robidišče. Hmmm, vmes mi res ni bilo jasno kako je mali pajkec pregonil ta hrib. Lušna vas in dobra gostilna na vrhu, jaz sem si privoščila le štrudelj. Potem pa nori spust.
IMG_3554
IMG_3611
IMG_3612
Pred šotori pa sta me tokrat pričakal dva pripravljena ognja.
IMG_3616
Velika je bila namreč vseskozi v borbi z malima in se je na koncu odločila narediti svojega in ker je Velika Lumpa perfekcionist je tako tudi njeno ognjišče.  Zaspali smo kmalu, mene je ob 2 h zjutraj zbudil veterc,  ki je pripihal v šotor. Pogledam ven in slišim močan veter,  in majajoče drevje.  Vse živo mi gre po glavi. Predvsem,  kaj če bo res kako močno neurje in kako mi bo odpihnilo vse tri lumpe, ki skupaj ne tehtajo več kot 80kg. Posrfam novice,  vreme in probam najti kako info pa nič. Še kar piha. Razmišljam, da bi zlezla k njim v šotor, vendar jih ne bi rada budila po nepotrebnem.Tudi drugi šotori se prebujajo. Kmalu se vetr poleže in že se zasliši kaplanje. Dež me uspava. A ne za dolgo, zopet me nekaj prebudi. V šotoru je svetlo kot bi kdo prižgal svetilko, nato pa pride še grom. Spet me strese. Joj, pa sej sta samo strela in grom. Zaspi!
Stežka zaspim. A za čudo vsi spimo do 8 ure zjutraj. Zjutraj pregledamo vreme in ker se obetajo popoldanski nalivi in poslabšanje se spakiramo dan poprej.
Zapeljemo se še do Breginja pa na mejo na kosilo in v Čedad na hudičev most.
IMG_3621
IMG_3625
DSC_0332
Super je bilo.
Pridemo še. 🙂


Glasno razmišljanje

Včasih, ampak res samo včasih pomislim : Zakaj mi je tega treba?

V smislu raznih tekem in novih športnih podvigov. Je to beg? Beg pred čim? Če preberem kak svoj star zapis, se sliši kot beg pred vsakdanom, ko se preklopim na debato sama s seboj.

A zakaj mi tek nekaj časa že ne diši? Nočem bit sama s seboj? Česa ni več,  kar je prej bilo? Zakaj je vedno več rekreativcev,  ki na rekreativnih tekmah uprizarja prave gladiatorske boje. Je to boj za pozornost, dokazovanje samemu sebi, bildanje ega?  Seveda je eno zdravo življenje,  ampak včasih ta rekreacija prerase v odvisnost. Sama se sicer ne rekreiram vsak dan, si pa že nekaj časa vbijam v glavo da yoga ni rekreacija in je nekaj kar mojemu telesu koristi na dnevni bazi in ne samo takrat,  ko sem zategnjena… Vendar tu nikakor ne pridem do fizične odvisnosti…

Fizično sem aktivna (v smislu rekreacije)  4-5x na teden. Dvakrat plavam, enkrat je Šmarka, teka se izogibam ( no to sobota sem po zaslugi miss Deha tekla).  Pa kolo, ki redko pride na vrsto med tednom, ker kot bi kolesarji rekli, se za 1 urco ne splača preoblečt.  :).  Plezanje je trentno čisto na stranskem tiru :(.

Torej  problem je v teku, ki mi trenutno ne- steče. Superge me vsakič znova ožulijo. Vem, rabim nove. Nimam nekega visokega cilja. In resnično se mi zdi, da se je treba bistveno bolj poslušat. Tako kot me je po Franji rešil čips in aspirin, da se ni glavobol sprevrgel v migreno, tako tudi tekaški premor sede.  Predvsem je važno, da se zabavamo.

In meni je resnično užitek skočit v bazen in tudi če ni najlažji trening je občutek,  ko imaš ob 8h zjutraj že odpavan kak kilometer in pol,  fantastičen. Cel dan je lepši!  Če je pa to večerni trening in s plavalci posedimo še na kaki pijači, je pa itak super. Sploh,  ko si sredi Ljubljane v takem čudovitem ambientu. Tisti, ki plava-te-jo na Iliriji, vejo o čem govorim. IMG_2430(1)

Enako je s pohodom na Šmarko. Včasih je lahkoten pogovorni tempo, spet drugič malo hitrejši, ko se pridruži še trener Ninja,  nam zmankuje sape, ampak razgledi in pogovori so pa vedno čudoviti. In res sem vesela,  da sva lani z miss Deha uvedli to Šmarno goro 1x na teden, če le gre.  Mislim,  da je ena taka posebna terapevtska urca, ki jo težko primerjaš s kako drugo. Pol pa podaljšan čaj al’ pa domača šebesa,  je sam še češnja na torti.

IMG_2423

Kolo pa je dejansko najnovejše in sem presenečena, kako dobro mi gre. Tudi spusti mi ne delajo več težav in dejansko je to celo popotovanje. Danes sve se z Manimejkerjem podala kar v Mojstrano na piknik. Njegova ideja. Ki se je meni sicer zdela drzna, glede na to, da on še ni prekolosaril niti kilometra na cestnem kolesu, odkar ga poznam. Ampak zakaj bi mu ubila romantiko v štartu. 😉

Sposodil si je kolo od mojega brat in sva šla.

IMG_2496   IMG_2501

Super nama je šlo, nekje pri Brezjah je Manimejkerja že čisto pobralo, ampak juha v Žirovnici mu je dala moči za zadnje kilometre.

IMG_2502

Pod od Jesenic do Mojstrane po novi kolesarski je čudovita.

IMG_2519

IMG_2504

Pa tudi razgledi do tu:  101 odtenek zelene,  pa poležena zelena pšenična polja pa fotogenične male cerkvice…

Na koncu pa super družba, hrana in brez romantičnega vlaka. So nama k’r frendi prepeljali kolesa in riti.

Tko da jaz odgovorov nimam! Vem le, da me miganje in druženje osrečujeta in da je življenje prekratko, da bi ždela doma nesrečna.  🙂


2 komentarja

Mala Franja 1.

Prva Franja je za mano in polna sem novih vtisov.

Večina me je prepričevala, da je Franja premasovna tekma in nevarna in bla bla bla, da sem bla valjda še ful bolj presrana kot prej…

IMG_2404

Letos so uvedli različne štarte z časovnimi zamiki po različnih letnikih. Tako sem bila sicer v skupini z miss Deha a ne z bratom. Vendar sem že na treningih ugotovila, da bom najverjetneje precej hitrejša od brata in sem se odločila za v svoj boks. Prvi štart je bil v BTC-ju in tako smo se peljali na pravi štart do Brezovice. Do tja sem se učila novih kolesarska  pravila. Roka gor in glas , če je ovira na cesti, bodi si bidon ali pa otoki, tudi velike luknje. Na Brezovci je šla večina dol s koles in lulat. Ja itak, da sami moški… 1,2,3, in pok.  Na kolesa pa štart. Malo so me živcirali gorski kolesarji in nekje se znajdem za dvema klepetavima kolesarjema, ki sta se mi po tempu zdela primerna hkrati pa še preizkušena. Ko jim je skupina ušla sta izvedla pobeg in jaz za njima,  da smo ujeli nazaj skupino. Kar močno sem mogla pritisnit na pedala in tako še nekajkrat in seveda sta se po nekem času odločila, da je ta skupina kjer je bilo še dosti gorskih kolesarjev za niju prepočasna in spet naprej. Tako sta tudi meni ušla. Malo sem iskala zavetrja, nekaj se nas je menjalo eni pa so se samo vlekli.  Do klanca se prišla že kr utrujena, predvsem pa je bilo zelo vroče. Niti približno nisem tako z lahkoto grizla klanca kot na treningu. Mislim, da se mi je malce poznala utrujenost prejšnega dneva,  ker sem bila cel dan na bazenu pri soorganizaciji tekme in preveč na soncu in nogah. Ampak, o tem nisem razmišljala. Bolj sem opazovala okoli sebe. Ujeli so nas najhitrejši iz kasnejšega boksa in od njih je dobesedno curljalo po kolesu. Nekateri so mirno klepetali in medtem še koga porivali v klanec. Tudi meni se je ponudil, da me lahko potisne,  pa sem se samo nasmejala. Na klanciu sem opazila nekaj deklet, ampak moram reči da jih je bilo sorazmerno malo v primerjavi z moško populacijo.  Na prvi okrepčevalnici sem pojedla 1/4 pomaranče in naprej. Vmes sem izmenično pila vodo in izotonično pijačo. Spust mi je šel precej dobro. V spodnji ravnini so me prehitevali težji kolesarji in dva sem celo uspela ujet in tako smo se podili od Gorenje vasi pa do Poljane, ko smo hoteli ujeti skupino pred nami. Čist smo se prekuril. Srb je bil blazno zagret še porinil me je,  ko sem prevzela prvo mesto. A trije smo bili premalo. Ujela nas je grupa od zadaj in prvič sem se peljala v gruči in občutila to skupinsko zavetrje. Super. Pridejo kot roj čebel in te vzamejo s seboj. Tu nekje izbrskam ploščico v žepu  in ugotovim, da se mi je čisto stopila.  Pol jo odrgiznem, pol pa vržem proč. V Poljani je bila huda nesreča, nekdo je ležal sredi ceste in kri okoli njega, pa seveda tudi ljudje, vendar je izgledalo, da se ga ne upajo premakniti. Kar cmok dobiš v grlo. V skupini je šlo do Škofje Loke,  potem se pa malo pot zoža in ovinki in spet so mi ušli. Z enim dekletom se meniva, da jih morava ujet, ker drugače bova crknile. Hitro nama uspe, a kasneje pri Zbiljah nama zopet uidejo. Tako se potem 4 je menjamo in pred Vodicami nas ujame nova grupa in gremo zopet varno v zaveterju do Broda čez klanec in po nemški, kjer pa skupina stopi na plin, jaz in sotekmovalka pa ostaneva bolj zadaj… Pomaham Manimejkerju na Ježici in v zadnji klanec in zadnjo ravnino. Čist sem se skurila. Sotekmovalka ma še malo juica in potegne naprej,  jaz pa se skrijem za pomoje 20 let starejšega tekmovalca, ki pobeg sotekmovalke komentira, če sva se šparali za na konc. Pa samo pokomentiram, da jaz nimam več moči. Njegov komentar: Važn da sva cela! In kako prav ima. Na koncu sem bila tako utrujena,  da manjša neprevidnost in bi šla v maline ;).

V cilju sežem sotekmovalki in spodbujevalki iz zadnjih kilometrov v roke in poberem kolajno, vrnem čip in gledam na uro in mi ni jasno , da je šele 13h. Odpravim se proti domu, ko zagledam Miss Deha v ciljni ravnini. Obrnem nazaj. Skupaj čakava še na moške, ki sva jih tokrat ugnale, ona moža, jaz brata.  Vmes dava še en intervju in se malce nasmejiva. Drugič upam, da bova skupaj kolesarili. Tokrat se mi zdi,  da sva se obe podali previdno na pot. Čeprav mene je množica potegnila in če sem se bratu večkrat pritoževala,  da mi je najvišjaprestava pretežka za vozit, tega na tekmi nisem opazila.  😉

IMG_2410

Mal pa sva utrujene. 🙂

Rezultat :Screen Shot 2015-06-15 at 10.37.30

Je pomoje za tistih 6 al’ kolk treningov, nad pričakovanji. ŠE bom kolesarila!

Sam mal bolj se morm pripravit, ker popoldne sem bila kr fejst utujena in sem šele z aspirinom zaspala. Danes pa sem relativno o.k. sam ko se usedem na kolo,  se pa takoj spomnim, kje sem bila včeraj.  🙂


1 komentar

Pr’ Pekovec

Pred kakim mesecom ali dvema, ko me je Manimejker spraševal kam gremo na zimski dopust in je bila misel na poletni dopust še sveža in beseda dopust strašljiva, sem se pošalila, če ne bi kam šli že malo prej. Resnično nisem imela velike motivacije in veselja do družinskega dopusta, čeprav sem vedela, da bo slej ko prej prišel prihodnji in da moram biti bolj pozitivno naravnana…

Predlagala sem Pokljuko okoli novega leta in Manimejker je zbral kočo Pekovec na Voglu. Imel je tudi neko idejo, da bi vzela več otrok ali pa, da se s kom dogovorimo in moja prva misel je bila: “Sej še sami s seboj ne shajamo, a zdej bomo pa še s kom drugim! To se mi pa sploh ne da….”

DSC_0369

Uglavnem, ko se je stvar bližala k realizaciji in odhodu, sem se le odločila, da bi mi bo ljubše, če nas bo več. Povabil sem Running buddy familijo, saj smo z njimi že kar nekajkrat dopustovali in kar je najvažnejše, otroci se super razumejo. No na koncu je izpadlo tako, da sva z Manimejkerjem vzela v kočo za 4-5 dni, štiri dekleta. Vremenska napoved je kazala suho vreme,  brez snega in že sem si razbijala glavo, kako bom animirala 4 dekleta za aktivne počitnice. A vreme se je obrnilo nam v prid.  Snežiti je začelo zjutraj pred odhodom. Punce so bile presrečne,  ko so ugledale prve snežinke. Na vrhniji postaji gondole, so dobile vsaka en ruzak in še kak kos prtljage za v roke in so prav pogumno gazile do koče. Jaz sem skoraj spustila dušo. Brž ko smo prišli v kočo, so se preoblekle in že so se podile po snegu.

DSC_0247-2

DSC_0266Drugi dan je precej pihalo in namesto na smučišče smo se odpravile po poti do smučišča, po celem snegu s smučmi in se po prvem klancu navzdol spuščale v cel sneg. Kmalu smo imele steptano čisto svoje smučišče in sankališče. Sprva jim je intuzijazem po dveh spustih popustil, potem pa je čredni nagon deloval in na koncu so imele še bob stezo, no vrečka stezo. Vmes so me vseeno spraševale, če smo si res včasih otroci sami teptali bližnje kucle in se tam smučkali in sankali do noči, brez prisotnosti staršev in vlečnice.

DSC_0295
Drugi dan smo zopet odštanfali, ampak tokrat do smučišča, kjer sva jim privoščila tudi žičnico. In kmalu so se same vozile gor in dol na sidrih. Kljub mrazu so bile precej vztrajne in prav lušno jih je gledat, ko vidiš kako znajo poskrbeti ena za drugo.

Tretji dan, pa se ob napovedi groznega mraza, ki ga v koči nismo občutili, nisva mogla odločiti ali jih ženeva do smučišča za dve uri ali si izmisliva kak drug plan. Manimejker je predlagal izdelavo skakalnice na zratrakirani progi do smučišča in ideja je bila soglasno sprejeta, kjub temu da je bilo spet ogromno štamfanja. Izpeljali smo pravo tekmovanje v skokih v treh serijah in punce so neumorno štamfale in skakale.

DSC_0407

DSC_0423

Popoldne pa so posnetke neumorno montirale z Manimejkarjem v filmček. Filmček jim je dal ogromno veselja in ena iz med mojih deklet, si je nadela ime Krava rekorderka. Namreč že vrsto let ima na čeladi roge,  ki jih je prinesla babica iz Francije. Taista babi me je včeraj vsa zgrožena klicala, da kako lahko svojega otroka poimenujem s kravo in zagnala cel halo… Filma vam žal ne bom predvajala in sem ga tudi umaknila iz svoje FB strani. Je pa spletkarjenje hud slovenski šport in vam povem, da me zelo jezi, ker razen tega, da sem se sprla z mamo, ker ji je bolj mar kaj si drugi mislijo, kot to,  kaj si mislijo njeni vnuki…  Pri nas doma pač krava ni žaljivka, ampak pač smešna žival s planine, ki daje mleko… Pa, da ne zaidem preveč…

Zadnjo noč je zapadlo še več snega in punce so z robo na rami gazile nazaj do gondole, midva pa sva celo dvakrat opravila s potjo,  medtem ko so se dekleta sladkala z vročo čokolado v restavraciji pri kabinski žičnici.

In še zaključek tele misli, vsekakor je z 4 otroki, če seveda niso vsi tvoji, pol manj dela kot z dvema svojima in sem se zagotove še vrnemo…


2 komentarja

Trenta – Bovec – Kobarid

Ta vikend je bil zaključek plezalne vadbe na Steni in organiziran izlet v Trento na balvane, podobno kot lani.  Z Manimejkerjem sva planirala zgodnji odhod v petek,  pa nama nikakor ni zneslo. Tako sva se zjutraj odpravila čez Vršič.  Najprej k izviru Soče, kjer je imel turist veliko dela s fotoaparatom. Mu gre že kar dobro, sam traja pa. Jaz sem bila na izviru že dvakrat prej in moram priznat, da je lepši, ko je manj vode, a mogoče malo manj impresiven.

DSC_0016

DSC_0050

DSC_0042

 

Po poziranju, pa na balvane. Lušno je bilo, čeprav nisem k’r vsega zlezla, sej mi je po 5 bolderjih prste čist pobral. Pa itak, da sem mislila, da bom ostanke od lani kr po-plezala iz prve. Vmes sem se šla, v eno smer kao tolažit, pa je blo sam še huj. Oblaki so bli fajn izgovor za malico in kasneje premik na druge balvane. Po daljšem počitku sem zlezla še nekaj boldrčkov in bila kar fejst utrujena. Vmes smo se nasmejali in zabavali s požrešnim oslom Rajkotom, spogledovali ob hodečih hormoskih vrelčkih in imeli pravi šov, ko se je pes odločil loviti ovce. Večerjali smo v Bovcu, kjer sem nič hudega sluteč takoj po hrani omenila, da vidim samo še pade (blazina za varovanje), saj se na njih odlično spi. Mislim, da se je nadaljno uro pogovor odvijal samo o tem, kdo bo kje spal in koliko je padov! 🙂
DSC_0067

DSC_0073

DSC_0103

Hvala meni za Quechuo. Samo odpreš in položiš notri dva pada in zlezeš v spalko. CARSKO. Zeblo me ni. Vse do jutra, ko sem stopila, na 8 stopinj :(. Pa še Manimejker se je zbudil pred menoj (mogoče se je to zgodilo 5 x do sedaj) in je bil valjda lačen. Restavracija v bližini, pa se je odprla šele ob 10h. Ura pa je bila malo čez 8:00. Uglavnem cela drama. Sva morala do Trente v tgovino, po sendvič. Nato nazaj v camp in še na kavo z ekipo. Ker je bila napoved slaba, sva se odločila, da odrineva proti Vipavi.
Ko sva prispela do Bovca, je posvetilo sonce in odšla sva do slapa Boka. Čist mi je bila odveč hoja navzgor, za curk vode. Ampak razgled v drugo smer je pa neverjeten.

DSC_0193

DSC_0202Glede na uro, sva se odločila, da greva v plezališče v Kobaridu, Pod Kopitcem.

V plezališču sva bila v družbi še enega para. Sicer zame precej čuden par, ker je plezal le fant. Plezališče ima take navijaške smeri in neprijetno navrtane.  Na vrhu 20 m skale, pa je gugalnica. Jaz se nisem upala vsesti vanjo. Manimejker pa  se je opogumil, ampak je rekel, da ne pomni, kdaj ga je bilo nazadnje v življenju toliko strah.

DSC_0295

Po dolgem času vikend v naravi in brez otrok, kar velik odklop, moram priznat.