tinasurfazavas

V Grčiji smo bili družinsko petič. Prvič z ladjo.
Nikol nisem razmišljala, da se z družino in otroci množijo tudi letalske karte :). Hec. Tako smo letos preizkusili ladjo. Lansko poletje smo se gužvali na dalmatinskih zasvinjanih plažah in prav hrepenela sem po grških.
Tako smo letos izbrali Lefkas. In vasico Vassiliki, si rezervirali apartma s pogledom na morje in z vrtom, ki se razteza na plažo.
Torej domača plaža je bila mivkasta in plitvina se je vlekla v nedogled. Veter je zjutraj pihal nalašč za surfarske začetnike, popoldne pa se je razpihal in naredil neke vrst avtocesto za izkušene. Na plaži so izposojali surfe, katamarane, kajake (tiste sit-on-top  in tudi boljše Seakayake), optimiste in pedolinote. Praktično ni da ni.
Tako me je nek dan ob opoldanskem rahlem vetriču Manimejker izbezal iz ležalnika in me podil v izposojo surfa. Res mi je bilo nerodno. Huje kot vsakemu malemu otroku.
Kot otrok sem hodila v Premanturo in doma smo imeli enega takega velikega Hifly-a na katerem sem se pravzaprav naučila surfat. Problem je bil, da sem jadro lahko dvignila, le če bilo navpično potopljeno, ker drugače je bilo pretežko. Vendar je minilo vsaj 15 let odkar sem zadnjič stala  na surfu in oprema se je spremenila, morda tudi tehnika, nisem imela nobene ideje kako veliko jadro potrebujem. Po pol urnem pregovarjanju, sem se le odpravila do izposojevalnice. Oblekli so me v life jacket (da se ja vid da si bumbar), dali začetniško desko in čist premajhno  jadro.

Odpeljala sem se ven in se vrnila nazaj na menjavo jadra. Tokrat sem kar sama povedala kako velikost bi rada. Seveda sem pošpegala pri drugih surferjih in nastopila kar se da samozavestno :). Fant je bil sicer mnenja, da bo izbrano jadro pretežko. Bil je eden izmed “Generacije po Vučku” (to so tisti rojeni po 1984) in najbrž sploh nikoli ni dvignil takega jadra s katerim sem se jaz učila:). Uglavnem šlo mi je dosti bolje. Vendar, ko se je razpihalo je bilo pa res malo pretežko zame,  oziroma preveliko, vendar je bil ravno pravšnje za Manimejkerja. Zvečer sva bila prav zadovoljna, ko sva ugotovila, da kar se Janezek nauči, to Janezek zna.

Naslednji dan sva zopet poizkusila. Podala sem se tudi v močnejšem vetru z začetniško desko in malo manjšim jadrom in kar hitro me je vrglo na avtocesto. To je tista pot iz zaliva in nazaj, kjer najbolj piha in kjer so se vozili samo po repih in po pomožnosti s čelado in kjer v oranžnem life jacke- tu izgledaš kot tisti norec, ki se na avtocesti vozi v narobno smer.  Vendar zvok njihovega glisiranja in vetra v jadru je bil pa fantastičen.
Za hitrejšo desko je fino obvladat vodni start in še kaj zraven, za kar pa še nisem zbrala poguma in nimam niti znanja. Tako da Janezek se mora še marsikaj naučit, da bo lahko med surfanjem namočil rit :).

 P.S. Obakrat sem direkt v centru fotke s hudo flurestenčnim life jacket-om ki vpije :”Butelj na surfu!”