tinasurfazavas


by

Krščeni copati

Od 14. Ljubljanskega maratona sem tekla natanko trikrat. Ja vem. žalostno. Sam ob bolečini je motivacija vedno manjša.
Ko sem se lani Septembra odločila, da bom šla na 21km sem si v Londonu kupila Nike+ sportband .
To je ura, ki se poveže z čipom v supergi in poleg časa, meri še korak in tako izračuna pretečeno pot in porabo kalorij. Zame, ki ne maram merilca srčnega utripa in prav tako ne potrebujem mp3 predvajalnika tako rekoč idealna stvar. Pa še lepa. ;).
Nato sem se prijavila še na Nike Running in začela trenirat. Vmes sem se prijavila še v šolo teka pri Urbanu, kjer sem med drugim izvedela da so moji krasni zelo lepi copati zame popolnoma zanič. Predvsem premehki, kar je predvsem nevarno za moje gležnje. No pa nisem kupila novih in pridno trenirala. Ko sem podaljšala progo čez 5km in se preselila na asfalt, me je začelo boleti koleno. Tik pred maratonom me je bilo strah, da mi bo na sami progi klecnilo koleno ali kaj podobnega. Superg, pa si tik pred preizkušnjo nisem upala menjati.
No maraton sem odtekla brez poškodbe. Vendar bolečina v kolenu pri teku je ostaja.

Tako sem se odločila, da si za božička kupim nove trdnejše in primernejše superge in začnem znova.
Kupila sem tele:
Nike zoom Elite 4 women

Bojda so trše in primernejše od prejšnjih, pri katerih so blažilci zdržali manj kot leto. Vsaj tako mi je dejal prodajalec, kateremu sem verjela, v upanju da me v novih koleno ne bo bolelo. Od božiča pa vse do včeraj nisem našla primernega časa za krst le teh. Odločila sem se za tek do Koseškega bajerja. Tek res osvobaja. Super je bilo, vse do bajerja, nazaj pa sem zopet čutila koleno. Vendar kako ga ne bi, čutila sem cele noge. Saj so bile temperature nizke. Imam namreč dolge tekaške hlače, vendar ne podložene in po dosedanjih tekih so primerne le za tek okoli 8°C in več. Včeraj pa je bilo le slabih 4°C. Torej upanje, da je vse le v supergah in ne gre za kako mehansko, mišično poškodbo ostaja, vse do naslednjega teka!

Takole pa sem tekla:


by 3 komentarji

Ikea Expedit na steni

Projekt: Stenski REGAL

Slabo leto nazaj, sem si zaželela svojega ustvarjalnega kotička. Doma sem bežno preletela Ikea katalog in se usedla v avto. Ugledan sem imela nek viseč regalnik, ki pa se v realnosti ni znašel za tako praktičnega in sem na hitro izbrala drugega.Več časa sem posvetila izbiri mize.
Uf, samo ta pa ni za na steno!!! Prostora na tleh pač nimam, torej bo moral na steno.
Malo posrfam. Ena super ideja!
No zdaj pa k svojem projektu!
Potrebujem torej nosilno konzolo, in še manjše konzole in bor mašino;))))
Za nosilno konzolo sem si izbrala aluminijasto konzolo 184 cm x L profil 5 x 3 cm.

Zvrtam 5 lukenj v aluminijasto konzolo in enako ponovim na steni. Pritrdim konzolo.

Pritrdim še velike bele konzole na Expedit. Potrebujem junaka, da mi pomaga dvigniti Expedit. Nato pritrdim še konzole na steno.
Takole:

In takole.

Zadovoljna!
Drugič pa projekt MIZA:)


by 5 komentarjev

Reciklaža

Končno sem se lotila projekta reciklaža v uporabi.
1.PROJEKT

RECIKLAŽA ZA RECIKLAŽO
Trajalo je malo dlje, saj smo morale (ni bilo težko – smo tri konzumerke) pojesti 9 kg čokolina za eno “Zbiralnico” (hvala Ksenija). In nastala je prva prototipna Zbiralnica. Dimenzije so 29 x 29 x 36 cm, nosilnost je najbrž okoli 5 – 9 kg, bomo ob uporabi preverili. Mi bomo našo Zbiralnico uporabljali kot zbiralnik starega papirja.
Všeč mi je, tako ime kot Zbiralnica.:)

Nič, zdaj pa na čokolino in k novemu projektu


by

Razprodaje

Dva vidika.
Vsa ta nakupovalna “nuja” me navdaja z zmrdovanjem nad materializmom in ne odnosom do stvari. Ne odnos do stvari, kot ga sama imenujem, me dostikrat zmoti pri današnjih otrocih. Meni osebno ni vseeno, če otrok izgubi kapo, rokavico, igračo, del igrače ali karkoli že. Nikoli ne rečem, nič hudega, bomo kupili drugo! Želim, da se potrudijo, malce pomislijo kje so jo izgubili, založili ali nazadnje videli, se trudim z njimi poiskati in šele zadnja možnost je nadomestitev stvari z novo.
No pa sem že zašla s teme.
Navadno me sezonska znižanja ne ganejo preveč, ker če kaj potrebujem, si kupim takrat ko rabim. Če pa že kupim kaj na razprodajah, je to kaj manjšega, npr. kak lušten vedno uporaben T-shirt, spodnje perilo, kapo, nekaj kar vedno pride prav.
In tokrat? Med celodnevnim delom, prvi dan razprodaj, so me navdajali mešani občutki. Sprva me je zopet zmotilo pretirano potrošništvo, le zakaj bi človek kupoval stvari, ki jih ne potrebuje,le zato ker so poceni? Le kdo potrebuje 5 plaščev, 9 puloverjev, 10 majic, 8 parov hlač… Jaz že ne! Ja res je! Jaz imam rada manj stvari pa tiste nosim do onemoglosti. Kljub temu, zmrdovanju nad razprodajami, sem se spomnila na torbico nedavno videno v Oilily-evi trgovini in si jo seveda zaželela. Še več kot to, hotela sem jo imeti! Podlegla sem razprodajam!:( Aja torbica je zame nujno potrebni modni dodatek. Zaljubim se, jo nosim pozimi in poleti, razpada, jo še nosim, razpade dokončno, kupim drugo. Nimam desetih torbic, za k desetim parom čevljem. Navadno imam eno barvito za povsod!
Torej plan je bil, da ko končam, se s kolesom odpeljem mimo omenjene trgovine, da pokukam čez izložbeno okno, če jo še imajo. Doživela sem res lepo presenečenje. Trgovina je bila že zaprta, prodajalke sem hotela le povprašati po telefonski številki, da jih bom lahko jutri poklicala in povprašala, po torbici. Pa sta mi prav prijazno odprli in prodali najlepšo torbico;). Kako sta mi polepšale, zares, naporen dan!

Moja zimska oprava je bila še skoraj popolna. Čez dva dni pa sem si umislila še tole kapo.

Prav tako sem iskala celo zimo. Celo naplesti sem si jo hotela, pa nisem našla tako idealne volne. No sedaj ko imam popolno opremo za zimo, pa lahko začnem prodajati poletno robo.


by 1 komentar

I am back

Pomoje da nisem pisala od… Raje ne omenjam od kdaj.
Včeraj sem dobila “nespodobno povabilo”, sam ne tako filmsko. Tisto klasično, ko se ti ena pogodba izteče, pa dobiš drugo, pa najbrž pol še drugo… Pa sem bila kar malo slabe volje, al pa mogoče je boljša beseda RAZJARJENA. Zvečer sem kljub dežju obula superge in se odpeljala na Žaka. Tudi enega avtomobila ni bilo. Vendar sem kasneje, kljub miselni odsotnosti, odkrila, da nisem edina, ki se prebija skozi dež, saj so se fantje veselo pojali za žogo. Prav zaradi vztrajnih nogometašev so sneg odmetali,vendar na mojo žalost direkt na tekaško progo. Razmere so se tako še zaostrile, ne le dež in mraz še umetno nasnežena ali zametena proga mi je oteževala razmere. Pa nič zato! Gležnji so zdržali, namišljen pogovor je tekel kot namazan, dež pa me je veselo namakal. Nč, večkrat bo treba it, pa tud če ni družbe.
Upam, da gremo jutri kej lest, pa da objavim eno NINJAvsko.