tinasurfazavas


iPAd gospodar

A se spomnite tega posta, ko sem uvedla pike za opravljena gospodinjska dela, ki služijo za minute iPada. V šolskem letu je sistem prešel v tedensko uporabo. Torej punci zbereta tedensko vsaka 40 pik, to je tedenski plan,  drugače vzamem kak privilegij ali ljubo igračo. Za orientacijo: zlaganje posode v stroj je 6 točk, ven in not pa 15, podobno je s perilom in tako dalje. Čez celo leto je sistem kar deloval. Manjša Lumpa, ki ni imela nič domačih nalog in manj aktivnosti je sproti opravljala naloge in porabljala minute, velika pa bolj kampanjsko, čez vikend ali v petek, ker ji drugače ni zneslo. Sistem pri nas 100% deluje. Sama vem, da bi jima ta dela morala priti v kri in ne bi smela biti vedno nagrejena,  ampak hkrtati pa je ta računalniški čas prijetno omejen, tako da dokler deluje, ga ne bomo spreminjali.

2014-07-02 12.33.06

Sem pa uvedla počitniško noviteto. Napisale smo različne listke s točkami, najmanjša je 6, največja pa 33 in po vsakem opravljenem delu igrata loterijo, izžrebata listek in dobita neko število točk (minut), kako veselje.

Punci bosta večino počitnic kar doma in pomoje bom rabila še kar veliko domišlije, kako ju zaposliti, jima popestrit vsakdan in predvsem čimbolj mirno preživeti skupne dneve, brez da bi izgubljala živce.

Kako je pa pri vas?

 

 


2 komentarja

1. v Mišji

DSC_0225Ker je bila za nedeljo lepa napoved, doma pa že vse oprano ;), sva punce poslala za en dan k babici, šotor sušit. Sama sva jo mahnila v Mišjo. Jaz sem sicer bolj navijala za Osp, ampak Manimejker si je želel v Mišjo, saj tam sploh še nisva bila. Itak, da ni blo nikjer za parkirat, ampak recimo, da sva avto sparkirala in se namenila v Harry Potter sektor.

Meni  že 1. pogled ni bil všeč. Smeri so že na 1. uč zgledale navijaške, moške. Šalce, sam vse mal visi… O.k. jaz se preoblačim, Manimejker pa gleda knjigo in izbere smer. Navesi se s kompleti, da gre te “lažje” on prvi vpenjat. O.k. Visel je na prvem kompletu k makaron in kmalu obupal, nato pa pa poslal mene v boj. O.k. Grem jaz in se usedem na 1. komplet, mal pogledam kam se postavit in zlezem. Pridem dol čist navita, z dvema buteljkama. Vprašam Manimejkerja, kok nej bi bila ocenjena, saj menim, da so mi bile vse 5c na Hvaru lažje. Manimejker prav,  da je 5a in jo zleze za menoj (toprop), strinja se, da je težka. Nakar grem gledat vodnička in vidim, da sem za ogrevanje vpenjala 6a+. Super, sem se vsaj potolažila,  ker sem drugače že skor cepetala, da hočem v Osp.  Nato sva lezla vse sosednje 5-ke eno za drugo in vse so imele velike šalce, tko za fante, sam ne za Manimejkerja. Navrtan ni prav prijazno, pa še na vsake toliko časa mal visi. Sem pa po prvi smeri, zlezla vse na pogled, vključno z 6a. Kar ni slabo, samo za 6b, bo treba pa kam drugam ;).

Pa Čehi imajo zmer kako hudo robo sabo. Prvič vidla!DSC_0191

Manimejker, se mi je za začetni spodrsljaj, odkupil s kosilom 😉
2014-05-04 17.29.14


8 komentarjev

vse v en vikend

Že čez teden smo kuhale lumparijo za okrogli rojstni dan prijatelja in nam je uspelo. V petek je bila zabava in glede na vse tedenske aktivnosti, sem se komaj sestavila. Punce so šle k babici. Midva pa na petkovo zabavo, ki je bila super. Le DJ je imel za moje pojme malo prevelik apetit. 🙂 Ampak, je bilo pa smeha zato toliko več. Včasih res težko verjamem, ampak z nekaterimi ljudmi se imam že več kot pol življenja preprosto super in se splača sestavit.

Tudi sobotno jutro in vožnja po mestu s kolesom z Manimejkerjem je bila simpatična popestritev sobote. Že 100 let nisem bila tako mirna in ja, otroke je treba dati kdaj na počitnice, da predahneš. Kljub vsej tej idili, so me pestili mesečni glavoboli, pa se nisem dala. Pogoltneš kako tableto, pa idemo dalje.

V soboto sem imela še eno žurko. Tokrat sem se podala v bolj ali manj neznane vode, saj sem bila povabljena k M na žensko zabavo in ker poznam le M in Majcho pa še to veliko bolj virtualno kot resnično, je bilo to neko potovanje v neznano. Žal nisem mogla uživat v čebrih pijače, ampak le v krožnikih hrane. In bilo je vse več kot Super! Nasmejale in najedle smo se do vrha, pa še malo. Jaz sem prizorišče zapustila prva, pa še to vsaj z uro zamude, saj sem imela v nedeljo planiran Mali Kraški maraton.

Ob 9.00 je bil brat pred blokom in z Manimejkerjem sva se komaj prikotalila pred blok. Na poti v Sežano je na avtocesti še pošteno scalo. V sami Sežani na srečo ne. Evo trojni selfi pred štartom, z bratom in Manimejkerjem. 2014-03-23 10.50.44

Potem pa vsak po svoje. Manimejker je že v štartu zastavil počasi. Moja ura je kazala tempo 6,3 (km/h) jaz pa sem bila kar zadihana. Na srečo je bil tu še brat poleg in mi razložil, da garmin kaže tempo 5,3, kar je bilo veliko bolj realno. No uglavnem urco moram ponastavit, tek je bil pa bolj na slepo. Zanimivo je bilo da sem prvih 5 km kar trpela. Pa k’r fajn je pihalo. Po 5 km, pa se je telo ogrelo in je kar šlo. Vmes so bili zanimivi razgledi in ob pogledu na pumpo tudi glasni smeh (ampak to je le za punce iz žura). Tik pred polovico (okoli 10 km), sem prehitela tempo tekača za 1:59 in takrat me je prešinilo, da mi ne gre talko slabo… Pa me dohiti kolega in prav prijetno kramlja z menoj in me drži v tempu, pomoje da sem se 5 km šlepala nan. Vsaj! Tam med 17 in 18 km, ko smo prestopili na makedam, mu žal nisem mogla več sledit… Malo zatem je začelo še nalivat. In če sem 1/2 polovico uživala v tišini je bila 2. polovica ravno nasprotno. Ogovori me simpatični gospod in pravi, da je domačin in da tele klance bova pa že. Ko izve, da sem “žabarka”, se hitro pohvali kako lušno je bilo v letih okoli leta 1976 (moj letnik rojstva), ko ga je on kot študent živinoreje, sral po Ljubljani. Ni me spustil in mi pravil zgodbice. Spet me je nasmejal. Na koncu sva z roko v roki pritekla skozi cilj in rezultat je pokazal 1:59:23. Ja hudo! Kr pod 2 urci sem stisnla!

Pa zdele sem še trening plavanja stisnila in spila zasluženo pivo!

Pa  Life is beautiful!


1 komentar

Kavč, sofa, Divan you name it, we finally got it…

Dolga je bila ta življenska doba brez kavča! Tule sem že pisala nekaj mislim o kavču :).  Lumpi sta si ga res želeli in to željo vztrajno ponavljali babici. Ta je potem drezala naju in na koncu smo se odločili,  da nam ga prinese božiček.

Novembra sva ga naročila. Našla sem ga preko spleta in se dogovorila za ogled v živo (sem morala počakat, da je prišel v salon). Ob ogledu  sva ga v pol ure izbrala (elemente, tekstil in barvo). Neprimerljivo gladko je šlo vse do božiča, ko kavča sploh ni bilo. Pa se tokrat ni noben preveč sekiral. Mogoče sta bili Lumpi malce razočarani. Midva pa sva po pravici ostala kar mirna. No in tako me Manimejker pokliče prejšni petek in napove prihod kavča. Res najbolj bedn plundrast dan in mi dobimo svoj Divan. Še sreča, da je v takih malih kosih, da je šel u izi v lift.  In “res u izi” sem ga v manj kot pol ure sestavila. Tadam!

DSC_0102

Tole je bila prva fotografija. Tale pa še isti večer iz gsm-ja.

2014-01-31 19.18.43

Ni ravno največji, je pa naš.

Manimejker, pa se bo preimenoval v Kavčarja. 😉


9 komentarjev

Po jutru se dan pozna!

Vedno sem bila bolj jutranja. Nasmejana že ob zgodnjih urah, nikoli nisem zamujala v šolo. Še zdaj se spomnim očetovih brkov in vonja kolonjske, ki sta me budila od kar pomnim…  V srednji šoli me je zbujal sredi noči, da sem se učila. Oče je bil tisti,  ki naju je z bratom budil in tisti, ki me je ob sobotah in nedeljah še sredi noči vozil na avtobus za na smučanje. Nikoli, ampak res nikoli mu ni bilo težko in vedno me je z nasmehom pospremil v dan. Mama pa je druga jutranja zgodba. Vsi smo bežali pred njo – zjutraj :).

Res pa je, da sem v času žurerskih časov vedno zjutraj normalno vstala, ne glede na to kdaj sem prilomastila domov. Zvečer ne spat in zjutraj  ne vstat! Je bil stavek, ki ga zagotovo nisi želel slišat od očeta. Tako sem vedno vstala in največkrat odšla mačka preganjat na bližnji hrib (Šmarno goro) in tako najbolje funcionirala cel dan vse do zgodnjega večera, kjer pa me je hitro zmanjkalo.

Manimejker je pravo nasprotje in  je nočni človek. Zjutraj ni sposoben nobenega nasmeha, kaj šele prijaznega bujenja. Tako je vloga bujenja avtomatsko padla na mene. Seveda pa je življenje z Manimejkerjem prineslo tudi bolj pozne ure odhoda v posteljo.  Saj se trudim biti pred polnočjo v postelji, ampak ko Manimejker  povsem buden še lomasti naokoli mi navadno ne znese in tako mi občasno primanjkuje kaka urca spanca…
Tako je bilo tudi ta vikend. V petek se je ena večerna pijača prelevila v tri in sem precej pozno odšla v posteljo. V soboto je bil Coder Dojo. In ker  sem jaz tista ki budim, sem vstala z vsemi tremi člani in se trudila, da bi jutro potekalo čim bolj normalno.

Zapletlo  pa se je  z nedeljskim jutrom. Vsi poznate vikende,  ko vas zbudijo otroci, no vsaj tisti z otroki. Bodi si da prilezejo k vam v posteljo ali pa se navsezgodaj igrajo s preglasnimi igračami, najhuje pa je, ko se navsezgodaj čofajo.  Slednje se je zgodilo pri nas! Groza! Seveda sem vstala in poslala vsako na svoj konec. Edino kar mi ni bilo jasno, da je bila mala v solzah (ta jutarnja) in ta velika (zaspanka) z nasmehom.  Torej velika je zbudila vedno zgodnjo malo Lumpo, ki je potem zbudila mene… in domine so se podrle. Res sem si žela tiste dodatne pol urce spanca…
Vremenska napove je bila krasna in namenili smo se  na Pokljuko. Mala je bila našpičena in ni sodelovala popolnoma nič.  V dobri uri je uspela obleči le smučarsko perilo. Velika pa je skrbela, da so mi živci pokali še bolj po šivih. Trenutno ima precej opravka s samopodobo in vedno manj sodoluje pri pakiranju, medtem ko jezik tako spretno vrti, da ji že zdaj nisem kos! Kaj šele bo?

Slaba volja je bila tako z nami na poti vse do Pokljuke, kjer je bila katastrofalna  gužva in kjer se je velika Lumpa odločila, da se ji ne danes pa ne da smučat. Manimejker je še pod jutranjim glasnim vtisom hotel kar obrnit proti Ljubljani. Tudi sama sem bila preveč našpičena, potem pa me je končno prešinilo. Zverinam je treba kdaj povedat, da se ves svet ne vrti samo okoli niju.

Gremo na Rudno polje in bosta punci tam izvajali pozdrav soncu, kuhali mulo ali karkoli se jima slučajno ljubi.  Midva pa bova preluftala glave na smučeh.  Manimejker je sicer še nekaj kompliciral ( kar mu ni podobno) in ostal z njima, jaz pa sem se podala po klancu navzdol,  dobila dodatni bok (padla),  ampak prišla do krasnega razgleda in spuhala večino jeze, ki se je delno pretopila v lauf energijo, delno pa v pot, ki mi je povzel po čelu. Razgled je bil čudovit in pogovori same s seboj so vedno zelo plodni! 😉

2014-01-12 12.27.58
2014-01-12 12.28.04Na srečo, mi je v zadnjem trenutku uspelo, dan obrniti sebi v prid.  😉