Z aprilom smo zaključili sezonsko nedeljsko plavanje in sem mislila, da bom malce predahnila in povprašala na Iliriji, če je možno, da se pridružim veteranom ob večerinih plavanjih …
Potem pa neko sredo oddajam Lumpo na plavanju in srečam trenerja plavanja. Omenim mu, da pogrešam plavanje in odhitim na tek okoli Rožnika. Kadar tečem sama in imam srečo, mi glava odplava, noge pa sledijo ritmu. Glavi se je tožilo po plavanju. Mislim, da sta minili le dve nedelji brez plavanja, pa se mi je že poznalo na hrbtu. Plavanje je namreč edini šport v mojem športnem naboru, ki me ne zateguje, ampak me resnično razlahlja – sprosti. Tako sem med tekom pomislila, da bi organizirala jutranje plavanje. Povprašala sem soplavalce, trenerja in potipala proste termine na Iliriji. Uskladili smo se in začeli s prvo vadbo v juniju. Imeli bomo enkrat na teden ob 7h zjutraj. Prvič je bilo kar malo nelagodno vstat, saj je še ob 5ih močno deževalo. To so mi povedali, jaz sem spala. A vstati v razmočeno jutro ni najlažje. Vendar, ko si enkrat na bazenu, se slečeš in skočiš. Voda je super topla in iz bazena se dvigujejo meglice, kar hudo. Trener nas je kar držal v tempu in mislim, da so se dvomi vsem razbinili. Jutranje plavanje je super.
Kmalu zatem sva se z Miss Deha namenile na ogled sončnega vzhoda na Šmarno goro. Odhod je bil 4: 30 saj sva želeli na sončni vzhod ob 5.15. Uspelo nama je. In spet je bilo super, Jutra so pač najlepša. Vse se zbuja: sonce, trave, živali, ljude, telo, glava… Jutro se budi iz tišine, ravno obratno od večera. In to je meni pisano na kožo.
Fotke so s telefona.
No, pa sem se danes spet zbudila in odtekla svoje jutranje kilometrčke, še preden so se otroci prebudili!
Upam, da mi uspe kak podvig še na kak drug hrib, ker ni lepšeg kot čakati sonce nekje na vrhu. Zamenjam za vse videne zahode!
Ta vikend je bil zaključek plezalne vadbe na Steni in organiziran izlet v Trento na balvane, podobno kot lani. Z Manimejkerjem sva planirala zgodnji odhod v petek, pa nama nikakor ni zneslo. Tako sva se zjutraj odpravila čez Vršič. Najprej k izviru Soče, kjer je imel turist veliko dela s fotoaparatom. Mu gre že kar dobro, sam traja pa. Jaz sem bila na izviru že dvakrat prej in moram priznat, da je lepši, ko je manj vode, a mogoče malo manj impresiven.
Po poziranju, pa na balvane. Lušno je bilo, čeprav nisem k’r vsega zlezla, sej mi je po 5 bolderjih prste čist pobral. Pa itak, da sem mislila, da bom ostanke od lani kr po-plezala iz prve. Vmes sem se šla, v eno smer kao tolažit, pa je blo sam še huj. Oblaki so bli fajn izgovor za malico in kasneje premik na druge balvane. Po daljšem počitku sem zlezla še nekaj boldrčkov in bila kar fejst utrujena. Vmes smo se nasmejali in zabavali s požrešnim oslom Rajkotom, spogledovali ob hodečih hormoskih vrelčkih in imeli pravi šov, ko se je pes odločil loviti ovce. Večerjali smo v Bovcu, kjer sem nič hudega sluteč takoj po hrani omenila, da vidim samo še pade (blazina za varovanje), saj se na njih odlično spi. Mislim, da se je nadaljno uro pogovor odvijal samo o tem, kdo bo kje spal in koliko je padov! 🙂
Hvala meni za Quechuo. Samo odpreš in položiš notri dva pada in zlezeš v spalko. CARSKO. Zeblo me ni. Vse do jutra, ko sem stopila, na 8 stopinj :(. Pa še Manimejker se je zbudil pred menoj (mogoče se je to zgodilo 5 x do sedaj) in je bil valjda lačen. Restavracija v bližini, pa se je odprla šele ob 10h. Ura pa je bila malo čez 8:00. Uglavnem cela drama. Sva morala do Trente v tgovino, po sendvič. Nato nazaj v camp in še na kavo z ekipo. Ker je bila napoved slaba, sva se odločila, da odrineva proti Vipavi.
Ko sva prispela do Bovca, je posvetilo sonce in odšla sva do slapa Boka. Čist mi je bila odveč hoja navzgor, za curk vode. Ampak razgled v drugo smer je pa neverjeten.
Glede na uro, sva se odločila, da greva v plezališče v Kobaridu, Pod Kopitcem.
V plezališču sva bila v družbi še enega para. Sicer zame precej čuden par, ker je plezal le fant. Plezališče ima take navijaške smeri in neprijetno navrtane. Na vrhu 20 m skale, pa je gugalnica. Jaz se nisem upala vsesti vanjo. Manimejker pa se je opogumil, ampak je rekel, da ne pomni, kdaj ga je bilo nazadnje v življenju toliko strah.
Po dolgem času vikend v naravi in brez otrok, kar velik odklop, moram priznat.
1 teden prej vsi gledajo vremenske in stokajo, spet bo dež. Ja pa kaj pol. Žal ni čist tko, sploh če bi šotoril in plezal.
Jaz se teden pred tem nisem ukvarjala z vremenom, ampak z vsemi drugimi stvarmi. V zadnjem trenutku, sem taveliki šivala plavalno parko. Prvič je namreč odšla s klubom na plavalni tabor in ker sem teden dni pred odhodom ugotovila, da bodo plavali zunaj, sem se lotila projekta “Parka”. Prav super mi je uspel :).
Tavelika je tako v petek odpotovala v Čateške do srede in ostali smo se prilagodili terminu. Ta mlajša je tako dva dni (ponedeljek in torek ) obiskovala skate tečaj na Urban Roofu. Ko sem jo videla kako uživa, mi je bilo žal, da bo tam le dva dni. Sigurno jo vpišem še poleti.
V sredo smo tako v Čatežu pobrali našo plavalko, ta govori samo še o časih, kilometrih in tehnikah plavanja. Med drugim je prijavila, zakaj priprave ne trajajo 14 dni? Toliko o tem, koliko nas je pogrešala. Mogoče pa je le malo pogrešala sestro. Kar hecni sta, ko se vidita, pa ne vesta kaj bi ena z drugo.
Mahnili smo jo na Krk (lansko leto, nam je blo fino). Ker smo se na začetku otoka ustavili še pri znancih prijateljih, se nam je kasneje že kar malo mudilo postaviti šotor. Moram reči, da sem bila tu že čisto obupana nad vso idejo. Dva dni sem namreč doma zaradi beljenja in nekih gradbenih del, generalno pospravljala otroško sobo. Potem vse 4 spakirala, spekla potico, naredila testeninsko solato za na pot… in potem še sama postavljala šotor in tu mi je začelo prekipevat… Itak sem se sama sebi začela smilit. Kako pa? Lumpe bi se pa igrale in me sprašujeta, kje imata stvari. Manimejker me sprašuje, kaj prinese iz trgovine, jaz pa kolnem in si mrmljam, da naslednjič grem pa RES sama… Dobr, da so mi možgani še toliko delal, da sem Manimejkerju naročila pivo iz trgovine in da sem se po postavitvi šotora direkt uspavala z njim. Itak nisem vajena spanja na tleh in dežja in sem se vsa presrana zbudila ob 2h in čekirala punce, ki sta spale ko male bubice.
Zjutraj nas je zbudilo sonce. Po zajtrku za prvake, smo se napakirali in odpravili v Belove stene. Smo dobili sugestijo, da bomo imeli družbo. Dostop je malce daljši in mala nam je na poti navzgor uprizorila že par dram. Ko bi človek mislil, da si je najman polomila nogo ali pa stopila na kačo, pa gre le za njene igralske vaje. Grrr!
Pod steno pa sta se super utaborili in bili res pridni. Midva pa sva pridno lezla.
Jaz sem si zadala tihi cilj, da z novimi plezalkami in novim pasom, končno vpnem 6b. Sam kaj, ko ne maram driblat smeri in večinoma vpenjam na pogled. Sektor je imel najtežjo smer 6a+. 5ke mi niso delale težav, tudi 6a je šla brez zapletov, 6a+ pa me je žal malce posedla, ampak je vseno šla.
Lumpi sta si vmes naredili gugalnico na drevesu in ta me je kasneje stala kar precej živcev.
Stvari smo že pospravljali in mala si je sama hotela vpeti gugalnico in se pripela na popkovino brez. da bi jo resnično zahakljala okoli drevesa in se vsedla. S hrbtom je priletela direkt na skalo. Itak da sem jo začela tolaži, da ni nič. Ampak se ni in ni umirila. Hlajenje ji ni pomagalo, ker se je površinsko odrgnila in jo je peklo. Tulila je ko jesihar. Ko sem jo le uspela pomirit, da smo dokončno spakiral, mi je začela jamrat, da jo mravljinči po nogah. Men pa tema na oči. Sem jo prepričala, da morava hodit in da bo o.k. Sej mame razbojnikov razumejo, kaj se mi je dogajalo v glavi. Na poti navzdol je prijavila: “Mami kok maš praskaste roke!” “Ja vem. Grozne, ker je tko ostra skala!” ” Ne, ti maš najprijetnejše roke na svetu .” Kle mi je tko popihala na dušo, da ji je bilo že vse oproščeno. Popoldne je že skakala naokoli in se lovila, tudi padala, pa ni bilo nobenih težav. Ma ga ni dopusta, da nam ga Kaskader ne popestri!
Imeli smo idejo, da bomo en dan skočili na Rab, pa nas zgodni trajek 7.30 res ni mikal. Tako smo se tudi v petek raje podali v skalo. Tokrat v malce bolj oblačnem vremenu v Portafortuno. Manimejker mi je ugledal neko smer za podvig 6b, vendar se mi ni zdel pravi dan. Lezla sva 5 ke in ene ni uspel vpeti ter se je spustil dol. Takrat pa se je ulilo. Tri punce smo se zagnale v tri vzporedne smeri, pobirat komplete. Moja je bila res lepa, vendar je bila pod vrhom taka ogromna poka, da ko sem prišla do nje, je po poki voda kar tekla. Grozno! Roke namakaš v magnezij, ki ti potem v tekoči obliki kaplja s komolca. Dobesedno odpililo me je. Soseda je prispela do štanta in sva zgoraj malo poštrikali, da me je vpela v svoj štant na matičarko, me počakala, da sem se spustila dol in mi potem prinesla matičarko. V sosednji smeri so punce pustile sistem notri in upam da so kasneje dočakale posušitev smeri in jo ponovno zlezle. Mi smo se premočeni odpravili v šotor. Blatni smo bili do kolen in še dlje.
Manimejkerju je tako končno postalo jasno, da preživeti soboto v dežju in čakati na nedeljsko popoldansko sonce nima smisla. Saj bo tako vse mokro in ne le zgornja plahta šotora. Popoldne smo se spakirali in v petek zvečer že filali pralni stroj in sušili opremo v domačem okolju. Pa še spanje v postelji se prileže.
Se je splačalo tudi za tri dni na sonček, samo pakiranje mi pa res ni ljubo!
Že čez teden smo kuhale lumparijo za okrogli rojstni dan prijatelja in nam je uspelo. V petek je bila zabava in glede na vse tedenske aktivnosti, sem se komaj sestavila. Punce so šle k babici. Midva pa na petkovo zabavo, ki je bila super. Le DJ je imel za moje pojme malo prevelik apetit. 🙂 Ampak, je bilo pa smeha zato toliko več. Včasih res težko verjamem, ampak z nekaterimi ljudmi se imam že več kot pol življenja preprosto super in se splača sestavit.
Tudi sobotno jutro in vožnja po mestu s kolesom z Manimejkerjem je bila simpatična popestritev sobote. Že 100 let nisem bila tako mirna in ja, otroke je treba dati kdaj na počitnice, da predahneš. Kljub vsej tej idili, so me pestili mesečni glavoboli, pa se nisem dala. Pogoltneš kako tableto, pa idemo dalje.
V soboto sem imela še eno žurko. Tokrat sem se podala v bolj ali manj neznane vode, saj sem bila povabljena k M na žensko zabavo in ker poznam le M in Majcho pa še to veliko bolj virtualno kot resnično, je bilo to neko potovanje v neznano. Žal nisem mogla uživat v čebrih pijače, ampak le v krožnikih hrane. In bilo je vse več kot Super! Nasmejale in najedle smo se do vrha, pa še malo. Jaz sem prizorišče zapustila prva, pa še to vsaj z uro zamude, saj sem imela v nedeljo planiran Mali Kraški maraton.
Ob 9.00 je bil brat pred blokom in z Manimejkerjem sva se komaj prikotalila pred blok. Na poti v Sežano je na avtocesti še pošteno scalo. V sami Sežani na srečo ne. Evo trojni selfi pred štartom, z bratom in Manimejkerjem.
Potem pa vsak po svoje. Manimejker je že v štartu zastavil počasi. Moja ura je kazala tempo 6,3 (km/h) jaz pa sem bila kar zadihana. Na srečo je bil tu še brat poleg in mi razložil, da garmin kaže tempo 5,3, kar je bilo veliko bolj realno. No uglavnem urco moram ponastavit, tek je bil pa bolj na slepo. Zanimivo je bilo da sem prvih 5 km kar trpela. Pa k’r fajn je pihalo. Po 5 km, pa se je telo ogrelo in je kar šlo. Vmes so bili zanimivi razgledi in ob pogledu na pumpo tudi glasni smeh (ampak to je le za punce iz žura). Tik pred polovico (okoli 10 km), sem prehitela tempo tekača za 1:59 in takrat me je prešinilo, da mi ne gre talko slabo… Pa me dohiti kolega in prav prijetno kramlja z menoj in me drži v tempu, pomoje da sem se 5 km šlepala nan. Vsaj! Tam med 17 in 18 km, ko smo prestopili na makedam, mu žal nisem mogla več sledit… Malo zatem je začelo še nalivat. In če sem 1/2 polovico uživala v tišini je bila 2. polovica ravno nasprotno. Ogovori me simpatični gospod in pravi, da je domačin in da tele klance bova pa že. Ko izve, da sem “žabarka”, se hitro pohvali kako lušno je bilo v letih okoli leta 1976 (moj letnik rojstva), ko ga je on kot študent živinoreje, sral po Ljubljani. Ni me spustil in mi pravil zgodbice. Spet me je nasmejal. Na koncu sva z roko v roki pritekla skozi cilj in rezultat je pokazal 1:59:23. Ja hudo! Kr pod 2 urci sem stisnla!
Pa zdele sem še trening plavanja stisnila in spila zasluženo pivo!
Ja spet je tisti čas po pustu, ko se nekateri lotijo nekega premika v prehrani. Jaz sem velik premik naredila že eno leto nazaj, ko sem nehala uživat belo moko in kvas in še nekaj živil. Takrat sem tudi nehala uživat vsa peciva in kruhe, ki niso pripravljeni doma. Včasih kupim pirinega v trgovini in ker ima kvas, seveda grešim! Ampak to je res bolj izjema kot pravilo. Nihanje sladkorja v krvi je bistveno manj, če se odpoveš beli moki, seveda se včasih “napokam” s kakim doma spečenim pecivom iz kamutove ali pirine moke in se nihanje vseeno zgodi, vendar je tega bistveno manj. Ker naj bi se izogibala tudi mleku in vaniliji, sem si za male sladke radosti izbrala žlahtno temno čokolado od soseda, na katero sem nora. To imam večinoma na zalogi doma, za tiste male sladke krize. Enkrat, ko mi jo je zmanjkalo in je bila kriza prevelika, sem posegla po stari dobri Gorenjki in sem mislila, da me bo kap. Vsa te leta oboževana čokolada, sploh ni znala zadovoljiti mojih brbonči :(. Kako razočaranje in hkrati razodetje. Kako se naše telo ali bolje rečeno brbončiče navadiji na nek okus.
Bistveno je, da posta v smislu prehrane ne bom izvajala, se bom pa zopet malce bolj disciplinirala pri športnih aktivnostih. Čez zimo sem bore malo tekla in ko sem se zdaj 2x ali 3x odpravila na 10km, sem drugi dan kar malo šepala. Potrebujem več krajših tekov in predvsem okrepitev tele moje spodnje mišice trebuha, ki me rada izda nekje po 3- 4 tednih rednega tekaškega treninga. In seveda krepitev tudi ostalih mišic nog. Prav v ta namen sodelujem pri dogodku Urca returns.
Kolega Ninja št.2 je lani v času posta, ustanovil skupino ali pa dogodek ” Urca na dan prežene probleme stran”. Tako je redno 40 dni aktivno sodeloval tako na FB-strani kot tudi, da je redno gibal (tekel, plezal, plaval, kolesaril…). Ostali pa smo tako imeli pozitivno motivacijo in mu skušali slediti. Upam, da letos uspe tudi meni!
Za večjo motivacijo se nam pridružite na FB strani Urca returns.
tinasurfazavas 
You must be logged in to post a comment.