tinasurfazavas


6 komentarjev

Tortilje

Po spletu dogodkov sva z Manimejkerjem ostala v soboto sama doma. Vreme ni bilo najbolj naklonjeno pustolovščinam in  sva se odločila za nakup živil, kavica, tortica, sprehod…

V trgovini me je prešinilo, da bi jedla tortilje. Še nikoli jih nisem pripravila. Sprva sem mislila kupiti narejene, vendar vse vsebujejo miljon stvari, ki so pri meni na črni listi. Torej jih bom naredila sama. Take iz pirine moke, ki jo pri nas uporabljamo namesto navadne bele pšenične. Recept sem našla tule, ga razpolovila in upoštevala komentarje, da je preveč vode.

Torej uporabila sem:

160g pirine moke

25g kokosove masti

1/2 žlice soli

cca 1 dcl vode (bolj po občutku)

Tortilje sem pekla v teflonski ponvi  in sicer nekje na jakost 6-7 indukcijske plošče. Ker se pečejo brez maščobe, priporočam da morebitne ostanke na ponvi, vsaki dve tortilji obrišete s papirnato brisačo.

DSC_0037
DSC_0039

Nadev sem pripravila iz:

pora (pri nas je to stalnica namesto čebule)

1 rdeče in ene zelene paprike

3 velikih korenjev

2 tankih rostbifov, ki jih narežeš na trakce in pokapljaš z oljem (fino je, če meso pripraviš en dan prej) v mojem primeru je bila le urca prej 😉

mamina domača paradižnikova mezga

pa še nekaj ljubih začimb: sol, poper, rdeča paprika, timijan

Zelenjavo im meso sem ločeno popekla, kar v voku. Nato pa ju združila, dodala mezgo in začimbe. Nadevala tortilje in jih za kakih 10 minut še popekla z naribanim sirom v pečici.

DSC_0043

Zraven sem tokrat ponudila solato in kislo smetano, ker sem povsem pozabila, da bi lahko pripravila še kako omako. 🙂
Odlične so bile, drugič bodo pa še lepe. 😉


2 komentarja

Sveta Ana

Šolsko leto v polnem teku + še dodatne aktivnosti z oktobrom,  pa smo pečeni…

Vmes pa še polno praznovanj, tako odraslih kot otroških (eno darilo na sliki) in bolj malo časa za nabiranje gob. Tako smo (so) se prejšni vikend odpravili v živalaski vrt (brez mene) pogledat tigra. V nedeljo pa na Ribniško Sveto Ano in kar na travniku pri avtomobilu nabrali svoje kosilo. V gostilni so nam že ponudili jesensko-zimski jedilnik s špehovko in gluhe štruklje, kar smo pri nas prvič jedli.

9878459284_7b32be05d5_b
9878407465_78913520d7_b
9878445703_d50d5db8d9_b
9878381976_929a020ba5_b
9878277675_eee55f0dd5_b
DSC_0162
Dobr je bilo, še boljše pa gobe drugi dan…

Tole pa je nekaj izdelkov, ki so nastali v zadnjem času. Samo še v trenirkah bomo po”Lublan” hodil. 🙂

Ninja Tmodra
ninja J1
pliške2
eva


11 komentarjev

Zgodba o jopici

Enkrat med poletjem, v hladnem obdobju, ko sem bila zmenjena na večerni čvek v mestu,  sem privlekla eno staro jopico in jo oblekla. Manimejker mi je namenil pogled neodobravanja. To se ne dogaja!

A ni o.k.?

Ne, čudna je!

Ja nimam druge! (tipčna ženska)

Hitro sem premetala mojo skromno garderobo in navlekla nase drug historialni pulover, pa še starejšo ruto in se zavihtela na kolo… Glede na to, da znam šivat je popolnoma jasno, da nimam nič za oblečt!

Naslednjič sem med nakupom  v metraži kupila blago za jopico. Take, ki bi jo jaz imela, žal ne najdem. Ali pa ne vem, kje bi jo iskala. Zdaj tik pred zimo je blago dobilo rokave in pas in nastala je več-namenska jopica.

Slike niso najbolše, ker še zdaj nisem pogruntala, kako ob malo svetlobe slikati temno modro, ampak za vtis bo!

Tule sta dva načina nošnje: drapirano ali pa z večjim ovratnikom.

jopica 3

Pa še tko na kapuco za bolj sproščeni videz in meni ustreznejši seveda….
jopica 3A

Pa še tko na kapuco za bolj sproščeni videz in meni ustreznejši seveda….


2 komentarja

Šola in uniforme

Eh brezveze, danes so me na ulici ujeli in vprašali, če sem za šolske uniforme? Ne, nisem. Zakaj pa ne? Nimam še izdelanega stališča! Mal sm zmrznila, tko kot v srednji  šoli pred tablo ;).

Valjda sem ga kasneje podrobno razdelala, stališče mislim :). Nisem prepričana, da bi uniforme prinesle kaj dobrega, morda le kak zaslužek znotraj države (šivilje in snovatorji), pa še to bi se kasneje vse naveliko kritiziralo… Socialnih razlik s tem ne bi zakrili, nekaterim bo kljub uniformi krulilo v želodčku. Podobno kot z ocenami, otroci se znotraj razreda pozicionizirajo ne glede na ocene ali opismeno ocenjevanje, pa če nam je to všeč ali ne. Ampak saj je kasneje v življenju tudi tako.

Od kar pomnim, bi vsi mir, ljubezen pa enakost za vse. V resnici bi si pa vsak želel biti kdaj drugačen, pravzaprav vsak sam sebe dojema za drugačnega od ostalih, pa saj živimo v času, kjer se individualnost izraža na vseh področjih, še posej v oblačilih. Vsaj zadnjih 15 let kar jaz pomnim, je tako.

Pa to, da bi bilo manj stroškov! Pa kaj še?

Sam moje skromno mnenje, če me boste slučajno na Preverjeno videli vso zamrznjeno. Nisem za na TV in sem se tudi hotela izogniti nastopu, pa me je novinarka ujela na limance!


3 komentarji

Skopelos 4. zadnji del

Otok je po letu 2008 doživel manjšo slavo, saj so na njem posneli nekaj scen filma Mamma Mia. Tako smo se tri dni pred iztekom dopusta, odpeljali do tako opevane skale s cerkvico. Pred tem pa smo si na iPadu ogledali film, da je bilo puncam vse bolj sveže v spominu in nikakor jima ni bilo jasno, kako je osel šel po vseh 200-ih stopnicah. 😉 Na vrhu sta videli, da je cerkvica precej manjša kot v filmu, tako jima je končno postalo bolj jasno, da ni bilo vse posneto na otoku in me začeli spraševati, kako se montira filme…
DSC_0078
DSC_0098
  DSC_0127
DSC_0128
DSC_0130
DSC_0133

Pri ogledu skale smo prvič naleteli tudi na nekaj pravih turistov, ostali so bili grški turisti. Nato smo se odpravili še na samotno plažo, kjer sta dekleti lovili valove, Manimejker iskal ribe, jaz pa uživala v senci in se zvirala po skalah.

DSC_0151
DSC_0188 
DSC_0161
DSC_0172
DSC_0245
DSC_0438

Pa še nekaj fotografij samega mesta Skopelos.

DSC_0505 
DSC_0485
DSC_0488
DSC_0541
DSC_0497
DSC_0504
DSC_0510
DSC_0526 
DSC_0536

Domov smo se odpravili v enem kosu. Ob 21h na trajekt ob 2h ali 3h zjutraj smo bili v Volosu in zvečer že v prelepi Ljubljani.

Pot z avtom sploh ni bila tako naporna, kot smo mislili. Otok je čudovit in ga priporočam, vendar le tistim, ki na dopustu uživate zgolj v hrani in branju. 😉