Sem šla neki preštevat in ugotovila, nisem 100% ampak naj bi bila to moja 8. polovička in vsaj 20. organiziran tek in moj prvi odstop.
Seveda nisem bila srečna, ampak sem prevečkrat trpela tistih 16 ali 17 km, da bi si to spet privoščila.
Zjutraj me je sicer bolelo grlo, pa sem mislila, da je morda le malo trema in mesečni padec odpornosti. Ko sem se našemila (oblekla krilo) 🙂 me je pa itak začel adrenalin šopat in nestrpnost in sem komaj čakala štart. Urco prej sem šla od doma in sem bila že na štartu žejna. Kljub temu, da sem se prejšni dan nalivala, nisem nikoli pravilno hidrirana na štartu. To morm resnično naštudirat.
Oblekla sem se v kratke hlače in kratko majico, dolgo pa sem po 2 km odvrgla. Vodo bi rabila že na 2 km sej sem imela že čisto izsušena usta. Tempo ni bil sicer prehud saj sem vseskozi gledala na uro in je bil okoli 5.2 in 5.3 min/km in ne bi smel bit problem ampak mene je na Brdu že čisto pobralo. Zatlačila sem si bombon v usta in se ustavila na vodi, kjer sem spila vodo in še enervit pa hop naprej. Sem pa že razmišljala o odstopu. Bilo mi je neznosno vroče in sploh se nisem začela potit. Klasični problem.
Na 6 km sem se ustavila in se pogovarjala sama s seboj, mimo je priletela znanka Anka in me hotela povleči, pa ni šlo. Piskalo mi je v ušesih in sililo me je na bruhanje. Halo, pa sploh še do gela nisem prišla! Malo sem še potekla in se spet ustavila, mimo je švignil balonček 3:45. Pa se mi je spet zavrtelo v glavi. Prehitro si štartala sej bo… Gremo še mal! Pa je šlo do odcepa za Mostec, kjer sem spet kolebala. Odloči se! Ne morš pol pr’ Merkatorju nehat, k boš najdle od doma! Nč, končala sem na Vodnikovi cesti. Nisem zavila v levo proti Kosezam ampak po Vodnikovi c. proti Tivoliju. Kr tko! Zavila sem. In pol še malo tekla in malo hodila in razmišljala, če ne grem še nazaj in …
Ne tempo mi je padel na 6 minut na km in res sem se slabo počutila in vem kako je še 14 km preteč na trmo in se pol 1 mesec pobirat. Nekaj ni bilo o.k. Telo se je odločlo že pred 14 dnevi, ko sem tekla 21km z Miss Deha za trening, da je bilo to to in ne sodeluje več.
Superge bom postavila v kot za kak mesec. Pravzaprav so za v smeti – uničene. Preverila bom krvno sliko in v miru plavala in plezala.
Doma sem se stuširala, oblekla in odhitela fotografirat znance. Manimejker je bil najbolši, ko mi je pomahal z izrazom s 5 vprašanji. Kako me je lahko toliko prehitela in se še preoblekla vmes? Tudi ostali so mi vračali poglede z vprašaji. 
Srečala sem še Polono in nekaj sotekačic in nobenemu ni bilo ravno lahko letos. Ampak sej če bi bilo, pol pa ne bi bil iziv.
Manimejker me je tako premagal. In mislim da je zdaj 1:1 in seveda sem mu skuhala kosilo, drugo leto bo pa spet borba. 🙂
Lumpi pa sta odlično tekali na šolskih tekih. Upam, da ju veselje nikoli ne mine!
You must be logged in to post a comment.