Pa smo se končno odpravili. Lumpi sta uživali. Jaz pa upam, da se bosta zdaj končno znali vsesti v pas, tudi v steni ;).
Rab 2013
S puncami smo skočile na vsakoletni babji odih na Rab.
Prvi vtis, ko smo se vrnile in stopile v stanovanje je bil : “Zakaj pa odmeva?”. Manimejker je kuhinjski pult spraznil vseh sokovnikov in škatlic, tako da je kuhinja izgledala kot da bi jo ravnokar zmontirali. Dobesedno, saj je imela vse prstne odtise in lise, ki jih moški ne opazijo. Na mizi so bile le breskeve, nikjer nobenega nereda. Na balkonu pa se je sivka posušila in polica zacvetela.
O, kako sem bila žalosna! Tako močno, da sem si kljub svoji dieti privoščila dva griza pizze, ker drugače bi Manimejkerja lahko oglodala do kosti. Komaj sem se obrzdala. Revež je le poslušal navodila in zalival rože na polici intenzivno in sivko malo manj intenzivno. Seveda ima vse to vrtnarjenje in delo po stanovanju zanj manjši pomen, sploh ker se mu zdi, da je to povsem neintelektualno delo in ga kot takega tudi opravlja (brez da bi vklopil možgane). Zaliva po eno kanglico, ne glede na velikost lončka!!!
Tudi mašino je odnesel k serviserju in bojda bo šele čez dva tedna. Ampak jaz jo nujno potrebujem 😦 .
Na morju pa je bilo enratno! Razen tega, da sem opravila le en tek in preživela sicer enodnevno, ampak zelo hudo migreno. Tako da se človeku res zdi zaman, ko se tako strogo drži diete, pa ga potem migrena trojno useka, vendar nisem še obupala. Čeprav mislim, da se bom v Grčiji malo sprostila in malo manj koplicirala. Sem pa odkrila, da kava z mlekom resnično ni zame in da ima “gola” kava resnično čudovito aromo in okus!
Doma smo takoj skočili še v živalski vrt z ameriško druščino. Otroci so si bili simpatični, ampak pri teh letih je jezik kar precejšna ovira. Res škoda!
Dans pa Hugh Laurie v Križankah, komaj čakam!
Teden brez deklet
Še kar traja. No jutri prideta.
Pobrala sem krompir. Mislim, da je bil prepozno zasajen saj so bili krompirčki čisto mali, zelenje zgoraj pa se je polomilo in ni bilo več estetsko ;). Vsekakor drugo leto ponovim. Pridelka je bilo ravno 1kg.
Imam pa že “nanovo” zasejene paradižnike in por.
Zelišča sem pridno umaknila pred soncem in mislim, da jim ta lega veliko bolj odgovarja.
Kopalna kad je sveže zasilikonirana. Tudi šivalni kotiček je dobil dolgo obljubljeno polico. Čaka pa me še luknja v steni, fasada in popravilo stare kangle.
Še dobro da tašča ravno ometava garažo in sem ob oddaji otrok prinesla domov vse potrebno za zakrpanje luknje, ki sledi v naslednjih dneh ali tednih.
Vmes sem se še prav prijetno narekreirala. V torek sem se z “Maratonko” zmenile da greva na Šmarko. Po mailu sva dorekli, da se dobiva spodaj na parkirišču ob 19h.
Ker sem montirala police, sem od doma odrinila ob 18:30. Misleč da bom malce zamudila, saj sem si predstavljala, da je Šmarna gora nekih 7 km oddaljena od mojega doma :). Aja, podala sem se tekajoč, da ne bova z dvema avtomobiloma ;). Pri Merkator centru sem umirala od vročine (prejšne dni še ni bilo tako vroče), pomoje sem bila vsa bela okoli ust in pri Šentvidu mi je bilo jasno, da bo še trajalo. Sploh ker se mi je na peti strgala nogavica in naredila že lep žulj in ker je bila ura že 19.00. Javila sem, da rabim vsaj še 20 minut in da bi bila voda dobrodošla. 🙂
Na parkirišču, kjer sem bila urco kasneje kot sem štartala, sem zamenjala levo nogavico na desno nogo in počakala Maratonko, ki pa se prikaže s kolesom. Ja tko je to, k babe mislijo vsaka s svojo glavo. Domov nisem tekla cele poti, pri Merkator centru me je Manimejker pobral, ko sem ga končno uspela priklicati. 🙂
Punce so se od ene babice preselile k drugi in tako sva si privoščila še vikend v Trenti na balvanih. Super je bilo.
Nujno rabim nov fotoaparat ;)!!!
Valovanja
Prvi teden počitnic je minil kot vedno, v prevelikih valovanjih. Od tistega, ko Lumpe vse sladke prilezeta v posteljo in se crkljata ko male muce, do preglasnega vpitja kričanja in dretja, ki se ne konča niti z mojim dretjem, ker more ta-velika zmeraj imeti zadnjo besedo pa tudi če je to le JA ALi NE. Pa seveda, ko ji je malo dolgčas, beri zmanjka najljubše knjige, se spravi provocirat mlajšo, ki jo gladko malo “užge” in potem vam je približno jasno kako se to nadaljuje…. še sreča za bazen, ki mi pridno odplavlja to negativno energijo, ki se nabere na mojem hrbtu in ramah…
Velika zdaj itak kuha (nimam pojma kaj se jo loteva) in na počitnice gre danes le mala (prvič bo sama pri babici) to ji bo še greben zrasel :). Na hitro sem naštepala nekaj kratkih hlač in mahadračk, da ne bosta goli letali pri babici.
Tole pa sem uspela danes pripravit, delno po receptu in delno prilagojeno na mojo dieto :). Ki sem si jo bojda izmislila, tako pravi Manimejker, kadar more zame pripravit solato brez mocarele, medtem ko z lahkoto preživi ob torti brez masla, še z večjim veseljem si jo baše na krožnik. Vedno bolj verjamem, da sem z drugega planeta in da so moški na svetu zgolj, da jezijo ženske.
Dobra je, samo da še to smetano naštudiram:)
Ribezova pita brez masla
Testo :
400g moke (pirine)
200g sladkorja
180ml Olivnega olja
pecilni prašek
2 mala jajca
za nadev :
500g ribeza
3 beljaki in tri velike žlice sladkorja (jaz jih prišparam kar od testa)
Testo naj pol ure počiva v hladilniku. Nato ga razvaljamo (pomagamo si s pekim papirkem spodaj in zgoraj).
Pečemo 20 minut in nato naložimo še ribez pomešan z beljakovim snegom in pečemo še 20 minut na 180-200 stopinj celzija.
V originalu je pita iz klasične moke in namesto olivnega je 200g masla, pa snegu se primešajo še lešniki. Vendar je tale prilagojena na mojo trenutno dieto ;).
Še vedno imam precej težav kaj jesti. Predvsem če nisem doma, saj “ne smem” čebule in nobenega drugega mesa kot govejega (no piščanaca, ki ga ne maram lahko), pa nič pšenične moke, pa skoraj nič mleka in sem pečena.
Ampak imam pa zlato mamo, ki kuha najboljše makaronovo meso na svetu in tokrat ga je pripravila iz pora in govejega mesa, samo zame!
Joj, kako sem se najedla!
You must be logged in to post a comment.