tinasurfazavas


by 4 komentarji

Window shopping

Ena od mojih največjih zabav, kadar grem na pot je, da prešnofam kar se da veliko trgovin in vedno najdem kaj novega. Tokrat sem imela težko delo. Trgovine so bile večino mojega bivanja tam zaprte. Odprejo se ob 10.30 ali pa še kasneje, ob ponedeljkih celo ob 13h. Tako sem imela zelo malo časa.
Pa sem si vendarle kupila novo torbico, znamke za katero prvič slišim.

Našla sem tudi  Nizozemsko znamko otroških oblačil, kateri se nisem mogla upreti :). Punci sta zadovoljni!

Blago na tržnici je bilo čudovito, samo kaj, ko nisem navajene nositi toliko gotovine naokoli. Sem se pa napasla :).


by

Skok na sever

Imeli smo malo odpravo v podporo Manimejkerjevemu gimnazijskemu prijatelju, ki je zagovarjal doktorat. Najeli smo kombi in se v sobotnem jutru odpeljali Groningenu naproti.
Zasedba je bila precej pestra. Od članov komisije, staršev,  sestre in Američana, katerega beseda “Seriously” se mi je tako vtisnila v spomin, da bo postala beseda meseca :).

Groningen je pretežno univerzitetno mesto, ki mu vladajo kolesa in kolesarji. Tako smo si jih tudi mi izposodili v hotelu ( the pink panter gang) in se odpeljali na kolesarsko turo po mestu in okolici. Verjamem da študentom ni lahko:))) Vse bolj sem tudi prepričana, da študentje ne bi smeli študirat v svojem rojstnem kraju. Seveda je sonce veliko pripomoglo k splošnemu vtisu!


by 9 komentarjev

Before and After

 Eden tistih lepih sončnih dni, ko si otroci želijo sladoled, mama bi pa kavo na sončku.
Pol se pa tole zgodi:

Zdej se pa doma vsi bašemo s sladoledom na račun najmlajše.:)
 
Posebno hvala,
 Miss Deha in za telefone s fotoaparati, sploh ne vem kaj bi brez vaju;).


by 4 komentarji

Popravilo superg

Sonce je posijalo in ugotovila sem, da bo čas za pomladno prebuditev garderobe. Pobrskala sem po omari in našla lanskoletne bleščičaste lepotice. Sprva se nisem spomnila, da je nekaj narobe z njimi, saj jih jeseni nisem nič nosila. Takoj ko sem jih obula,  mi je bilo  jasno. Žalost mi je stopila na obraz. Lansko pomlad sem si jih kupila, zanje dala celo premoženje, jeseni pa niso bile več uporabne, ker so se jim naredile luknje in so me začele žulit.
 Žalostno sem jih zapakirala v vrečo in odnesla svoji najljubši čevljarki. Najljubša pa zato, ker skoraj vedno najde kako rešitev. Tudi tokrat je delila razočaranje z menoj, koliko so stale sem raje kar zamolčala. Ugotovili sva, da mi tokrat ne bo mogla pomagati saj bi bilo najbolje prelepiti tkanino čez tkanino, ki pa jo ona nima. Usnje bi bilo pa najverjetneje pretrdo. Zato sem se odločila, da bom sama preoblekla svoje šolnčke. Poslušam še nasvete glede lepila in odhitim v svojo delavnico.

                                   Takole so se scufale.

                                  In takole sem jih preoblekla.

Najraje bi jih nesla čevljarki pokazat, morda me vzame za vajenca :))).

Dodatek: Da bo bolj jasno,  sem na-novo vstavljeno blago lepila in šivala!