tinasurfazavas


4 komentarji

100 likov na sliko

Evo za mano je! Oddala sem jo v referat.

IMG_6896

Lani konec leta me je spreletelo, da se 2016 približuje hitreje kot sem si mislila. 2016 je namreč datum, ko vsem, ki smo študirali pred novim bolonjskim sistemom, poteče program in ga ne bo več moč dokončati.

Tako sem se enkrat novembra odpravila na fax, kjer sem bila na sestanku za zaključek študija edina. Profesorica me je prepoznala in posedla kar za kateder in mi naprintala vse potrebne listine ter me poslala domov na izpolnjevanje vse te  birokracije. Čez nekaj dni sem dobila položnice. Eno za vnovično podalšanje študija, tri za izpite in eno za diplomo.

Kot študent oblikovanja tekstilij in oblačil, sem imela za opravit samo izpite iz oblikovalskih predmetov. Torej ni bilo nič učenja in rokov, le osebni dogovor, kaj prinesem in kdaj. Tako sem se januarja odpravila k meni neznani profesorici, saj se je prejšna upokojila. Ko čakam pred vrati me ogovori druga profesorica. Odvrnem ji, da ne čakam nje, da pa imam še neke stare grehe in diplomo in me je groza, ker ne vem kje naj se lotim zadeve! Povabi me na pogovor v času govorilnih ur in mi predlaga, da o temi razmisli, kot o nečem kar me resnično  veseli, pa ne vem dovolj in sem pripravljena raziskovat. Tako se naslednji teden že oglasim na njenih vratih. Z okvirnimi idejami in z nekaj predlogi literature me napoti domov v razmislek. Razmišljam, tuhtam in že se bliža zadnji rok za prijavo teme. Napišem  krajši opis teme in ga nesem mentorici. Všeč ji je tema, vendar ni zadovoljna z opisom, napoti me k drugi profesorici, ki mi spremeni naslov in malce namigne kaj naj še dopišem. Zadnji dan oddam prošnjo za odobritvo teme. Čez dobrih 14 dni odkrijem, da je tema oddobrena, časa pa ne prav veliko… Začnem nabirat teme in sestavljat okvire… Mudi se mi. Literatura je skoraj vsa angleška… Počasi mi gre. Probam pisat in sem obupna… Kot kak googel translate. Manimejker me potrpežljivo rešuje, čeprav mu kdaj tudi popustijo živci in me strašno užali. Vem da je nenamenoma, vendar sem ekstremno občutljiva, če mi kdo kaže ogledalo sploh, kadar sama vem, kaj bom videla v odsevu. Vmes me doleti še 10. rojstni dan, torej okrogla in velika številka in me za kak teden odtrga od mize in računalnika. Nikoli, ampak res nikoli si ne bi mislila, da si bom izbrala teoretično nalogo. Večinoma pri nas narediš neko izvedbeno nalogo, redke so teoretične naloge na moji smeri. Za mene pa še toliko bolj čudno, saj sem res praktik. Vendar  mi je bilo vseeno jasno,  da v teh 3 mesecih nikakor ne bom zmogla izvesti izvedbene naloge, in sem se lotila teoretične. Lovijo me roki in končno oddam prvo verzijo v branje, z zamudo seveda. Mentorica ima ogromno diplom in veliko nas zamuja, diploma se bere kar nekaj časa, vmes ko se bere, sem kot zombi, nič pametnega ne naredim. Ko jo dobim v popravo,  je zopet kak teden naokoli in oddam jo drugič. Lovim še ostale člane komisije za podpise. O.k. kaj pa izpiti? Ko diplomi vsaj približno kaže o.k. Se odpravim na dva izpita in ju opravim, le tisti od januarja mi je še ostal. Tako zadnje 14 dni pred končnim rokom oddam diplomo v lekturo in čakam na izpit in podpis. 14 dni mine kot 14 ur in že je tu zadnji dan za oddajo. Zberem vso dokumentacijo, plačam vse račune in oddam diplomo. Odnesem en izvod še mentorici, kateri se resnično želim zahvalit, tudi za tisti začetni nagovor, saj mi je šele sedaj jasno, da sem se diplome res lotila v zadnjem hipu. Tu pa me oblijejo solze, sploh ne spravim besed iz sebe, le solze… Težko je razložit. Kaj mi bo diploma? Ni službe, ki bi me čakala, ni večje plače ali dodatka na izobrazbo ni nobenega resničnega plusa, ki bi se mi kjerkoli poznal. Je pa strašansko olajšanje! Končno sem jo zaključila, vem, da je tu še zagovor, ampak s tem, da sem jo spisala in oddala so se mi odprle stare zgodbe. Zgodbe, ki so mi govorile ali pa šepetale zgodbe o neuspehu, o razočaranju sebe, ki so me rušile in rušile. To ni le zgodba o diplomi, v svoji 40 letih se je nabralo več nedokončanih zgodb. Enostavno jih pomedeš pod preprogo ali pa zapreš vrata in jih ne odpreš več, ampak enkrat, ti zmanjka vrat, ali pa preproga ne zmore več prekrivati  stvari, ali pa si pač želiš spremeniti vzorec… Torej čistilna akcija na osebno, duhovnem področju…

Pol leta je minilo kot bi mignil. Zdaj je zopet čas, da zalaufam svoj mašino in začnem tekat… Pa tudi šivalno mašino bi lahko zalaufala, saj me čaka kar nekaj nedokončanih zgodb…

 

 

 


5 komentarjev

Tek trojk, spet

Trenutno nima časa pisat svojih misli in razmišlanj, čeprav jih je res veliko. Pišem navadno zaradi sebe in spominov, ki se tako ustvarjajo. Zato res ne smem zamuditi in ne zapisati tega legendarnega dogodka.

Tokrat je bila še vedno Pogumna družinska trojka, vendar je najsterejšega člana (brata), zamenjal njegov sin, moj najljubši 11 letni nečak. IMG_6396

Ker že več kot leto in pol jamram in ne morem tekat, sem imela pulz povišan že pred samim štartom. Nečak je bil malce nervozen, predvsem pa neučakan. Ko smo štartali (druga cona na koncu) ga je skrbelo, če bomo sploh lahko tekli. Takoj po štartu je  začutil ta flow množice in dobil usta do ušes. Res je bila velika gneča in v tej smo tekli celo pot. Vseskozi sem ju bremzala. Pot do klanca je bila vroča in žal mi je bilo da nisem vzela vode s seboj, saj sem pozabila, da je le ena vodna postaja in še ta je na vrhu Golovca. Ko smo prišli do klanca mi je pulz narasel na maximum in sem zaostala za fantoma. Nečaka je vseskozi skrbelo. Tekel je zraven Manimejkerja  in me vseskozi preverjal.  Skrben je 100/h, sploh za 11 let. Pomoje je pretekel vsaj 5 km več od ostalih, ko je tekal še malo naokoli, od Manimejkeraja do mene in naju preverjal :). Trudila sem se teči tudi navkreber, vendar ker je bil pulz res visok, sem se vsake toliko časa le spravila k hoji in zniževanju pulza… Ko smo se na vrhu napili, sem mislila, da bodo noge po klancu navzdol lažje stekle, pa je bilo telo tako utrujeno, da sem le steška nadzorovala noge. Skušala sem loviti fanta, v resnici pa sem ju bremzala. Ko pritečemo na Prule ugotovim, da fanta diktirata tempo 5.1, in da jaz preostale kilometre v tem tempu ne bom zmogla. Same klančine za umirjanje prometa, me povsem vržejo iz tempa in me skoraj da vsakič spotaknejo.  Malce ju uspem upočasniti ampak ne povsem… V cilj me seveda povlečeta in ker vidim super rezultat, stisnem zobe, čeprav prisežem, da bi skoraj bruhala.

IMG_8131

Obljubim, da do drugega leta malo več potečem. Postavili smo rekord Pogumnih 1:15:53. Kjub temu, da mi ni bilo najlažje, ostaja to moj najljubši tek in se že veselim drugega leta, ko bomo postavljali nov rekord.


Kako nastane izdelek Tina šiva za vas

Najprej nastane neka potreba po njemu.plavalka baggy

Npr.  po trendovski kapi, ki ne srbi, posebej če imaš še malo vlažno glava. Potem sledi izdelovanje kroja in nekaj neuspelih poskusov. Ko izdelek stestiram jaz ali moje punce in smo zadovoljne z njegovo funkcijo in izgledom, ga ocenim in ponudim ostalim.

 

Vmes nastajajo še vzorci za potiske,  ki jih je potrebno narisati ali pa obdelati fotografijo na način,  da je primerna za na sito. Tu pride na vrsto poznavanje računalniških risarskih progaramov. Jaz navadno uporabim ilustrator.  Napise in vzorce pošljem v studio Mumino, kjer mi potem izdelajo sito.  Tam tudi nakupim vse pigmente in paste za potisk. Saj barve sama mešam.

Ko pridem do željene oblike izdelka, naredim kroj zanj. Kasneje ga glede na uporabo, še ustrezno prilagodim (povečam ali manjšam).

FullSizeRender

Sledi nakup blaga. Ker nimam nekega velikega shranjevalnega prostora še manj pa finančne zaloge, ga kupujem v metrih in ne balah. Navadno gre to za bombaž in ga zato tudi prej operem in sušim v sušilcu,  da dobi stalno dimenzijo. Nato izdelek ukrojim. Največkrat več njih.

Nato sledi mešanje past in pigmentov v barve za potisk,  ki jih takole tiskam. V tem primeru gre za potisk srebrnih pikic na črno kapo.  sito

pikice

(tiskarska miza je črna z belimi pikami ;))

Sledi sušenje na zraku in kasneje večkratno fiksiranje z likalnikom še bolje pa z likalno prešo.

IMG_4887

Nato gre kapa v šivalnico. Ta se šiva na stroju za pletenine ali overlocku z štirimi nitmi. Potrebujem še etiketo, ki so mi jih po predhodnem risanju in nakupu traku,  prav tako izdelali v Muminu. Etiketo všijem v zadnji šiv. Ročno zatrdim še šive znotraj kape.

IMG_4892

Dodam etiketo z navodili pranja in nazivom izdelka in ceno. Ter ga zapakiran v vrečko.

srebrnepike

Baggy kapa stane pri meni 13€. Tale s srebrnim potiskom je dražja in stane 15€.

Tole je najenostavnejši opis kako nastane ena potiskana kapa.  Za npr.  eno runner kapo z dvemi raznobarvnimi srčki rabim postopek tiska ponovit 3x z vmesnim sušenjem.

Z veseljem izdelam izdelek samo za vas, vendar lepo prosim, bodite jedrnati v mailu.

Ne nimam časa za osebni stik,  ker čez dan se trudim tako kot vi,  biti čim bolj delovna in kreativna. Na vaše maile,  bom odgovarjala večinoma zvečer.

Izdelke izdelujem sama, sama poslikam in vam pošljem fotografijo, in nato vam izdelek pošljem po pošti. Doma izdelek pogledate in če vam ni všeč ali pa vam ne ustreza velikost,  mi ga nepoškodovanega vrnete v enaki embalaži nazaj.  Drugače pa nakažete dogovorjeni znesek na trr, ki je napisan na računu.

Izdelki se nahajajo v različnih albumih,  kjer so tudi okvirne cene izdelkov.

Izdelki, ki so dobavljivi takoj se navadno nahajajo v albumu NA VOLJO. Ostali izdelani in oddani izdelki pa se nahajajo v ostalih albumih:Odejice in kapice, Kapucarke, Kapucarji

 

 

 

 


2 komentarja

Poletne počitnice 2015 (drugi del)

Ta velika Lumpa je hodila na dva plavalna treninga. Enega ob 7h zjutri in drugega ob 16.30.
Ob četrtkih sem se ji pridružila na jutranjem. To jutranje plavanje  je res osvobajajoče!
IMG_2740
Še dobr, da nimam dveh treningov  na dan.  😉

Po državnem prvenstvu, prvi vikend v avgustu, pa je končno prišel dejanski dopust tudi za večjo Lumpo. Čeprav ta del počitnic, ko spiš, ješ in treniraš, je čisto po njenem okusu,  tisti del z domačimi obveznostnmi, pa malo manj. Res je bila večino dneva odsotna in posledično utrujena …

Sprva si drugega dela dopusta sploh nisem želela. Ker A, kot s.p. nimam plačanega dopusta in sem tako s tednom ne-dela hitro v minusu…  In B,  sem bila s puncama praktično vse dni počitnic in bi si bolj želela 3-5 dnevnega predaha sama s seboj, ali pa teden miru, da v miru delam.
Nekako se mi ni šlo več na morje, ampak je bila moja želja Bohinj, kolo, veslanje, planine…  Se mi je zdelo, da bo tam največ priložnosti, da malo predahnem.
Manimejker pa je prišel z idejo Nadiže. Breginjskega kota še nihče od nas ni nikoli obiskal in se mi je zdela zanimiva ideja. Pred tem smo skočile še za podaljšan vikend na Rab in tako smo se vrnile v ponedeljek zvečer,  se preprale in se sredi tedna spakirali za v camp Nadižo.
Pri bratu sem si sposodila prtljažnik za kolesa, tri kolesa in še 10 letnega nečaka, ki je super družba za našo mlajšo Lumpo. Ne vem če smo že kdaj bili tako polni. Mislim napakirani do vrha.
IMG_3477
Opreme nam seveda ni manjkalo. Prispeli smo v kamp, odprli (ker postavlanje je so last decade ;)) šotore in otroci so se v trenutku znašli. Našli so trampoline, si ogledali sosedova ognjišča in se odpravili kopat v Nadižo.
IMG_3491
IMG_3489
Prvi dan so zakurili ogenj po navodilih nečaka, ki je med drugim tudi tabornik. Pekli so koruzo in hrenovke. Kako veselje!
Po zajtrku smo si sposodili še eno kolo in se podali na prvi izlet ob Nadiži navzol. Nečak je pravi norec na kolesu in punci sta mu dobro sledili. Med tem,  ko sta meni že večkrat zatarokirali,  ko sta videli klanec jima je on prav lepo razložil katera prestava je prava in sta uspešno grizli za njim v klanec in ga skušali loviti navzdol. Sprva je pot makedamska ob reki, potem pa se nekje vzpne po betonu pelje čez manjši gozdiček čez nekaj potokov in nenazadnje je hud spust čez korenine. Tu niti nisem bila sigurna (prvič na taki progi),  a naj nečaku rečem naj sestopi ali naj ga probam sledit. Vmes počakam dekleti,  ki sta sestopili in slišim glas: Teta tina? Takoj sem se prestrašila: A si ti o.k. ? Nečak: Niti ne! Sestopim s kolesa in ga najdem zapletenga v kolo. Še dobro,  da ima take male palčke za nožice in so le se zavile v kolo. Dvignila sem ga skupaj s kolesom in ni bilo ne prask ne solz…
Odpeljali smo se še malo naprej do okrepčevalnice si privoščili skoke v Nadižo in sladoled in nazaj v camp… Pot je dolga cca 6 – 7 km v eno smer in nazajgrede je bilo bisvetno bolj vroče in mala Lumpa je začela štrajkat. Ni hujšega,  kot da je temu otroku vroče!
IMG_3510
IMG_3514
IMG_3518
Prevzela sem vlogo motivatorja in prisopihala je do kampa, ko je ugotovila da gremo na kosilo v sosednji camp in v klanec pa je začela pobijat s pogledom. Še dobro, da imajo v sosednjem kampu res odlične pizze in mrzel ledeni čaj, če ne bi jih skupili vsi, vključno z natakarico.
IMG_3541
Navihanca!
IMG_3539
Zvečer pa zopet ogenj. Pa dvakrat tudi palačinke v kampu. Mljaska!
IMG_3632
IMG_3524
Drugi dan je Manimejker dojel kake so zmožnosti malih kolesarjev in smo se odpravili do Napoleonovega mostu,  kjer smo punce zaklenile kolesa in skočile v bistveno hladnješo Nadižo kot par sto metrov  nižje, fanta pa sta jo mahnila prodi Robidišču.
Tu so nam ribice grizljale kožo brez da bi nam kdo kasiral.  😉
IMG_3529
IMG_3534
Fantov kar dolgo ni bilo in ko sta se vrnila,  sta bila videti kar lačna.
Nečak je rekel,  da gre popoldne z veseljem še enkrat z menoj na Robidišče. Manimejker mu je težko sledil, vendar ga je nečak čakal.
Popoldne so se zopet zaigrali z ustvarjanjem jezov in sem se sama podal v Robidišče. Hmmm, vmes mi res ni bilo jasno kako je mali pajkec pregonil ta hrib. Lušna vas in dobra gostilna na vrhu, jaz sem si privoščila le štrudelj. Potem pa nori spust.
IMG_3554
IMG_3611
IMG_3612
Pred šotori pa sta me tokrat pričakal dva pripravljena ognja.
IMG_3616
Velika je bila namreč vseskozi v borbi z malima in se je na koncu odločila narediti svojega in ker je Velika Lumpa perfekcionist je tako tudi njeno ognjišče.  Zaspali smo kmalu, mene je ob 2 h zjutraj zbudil veterc,  ki je pripihal v šotor. Pogledam ven in slišim močan veter,  in majajoče drevje.  Vse živo mi gre po glavi. Predvsem,  kaj če bo res kako močno neurje in kako mi bo odpihnilo vse tri lumpe, ki skupaj ne tehtajo več kot 80kg. Posrfam novice,  vreme in probam najti kako info pa nič. Še kar piha. Razmišljam, da bi zlezla k njim v šotor, vendar jih ne bi rada budila po nepotrebnem.Tudi drugi šotori se prebujajo. Kmalu se vetr poleže in že se zasliši kaplanje. Dež me uspava. A ne za dolgo, zopet me nekaj prebudi. V šotoru je svetlo kot bi kdo prižgal svetilko, nato pa pride še grom. Spet me strese. Joj, pa sej sta samo strela in grom. Zaspi!
Stežka zaspim. A za čudo vsi spimo do 8 ure zjutraj. Zjutraj pregledamo vreme in ker se obetajo popoldanski nalivi in poslabšanje se spakiramo dan poprej.
Zapeljemo se še do Breginja pa na mejo na kosilo in v Čedad na hudičev most.
IMG_3621
IMG_3625
DSC_0332
Super je bilo.
Pridemo še. 🙂


2 komentarja

Poletne počitnice 2015

Počitnice so v izteku,  jaz pa nobenga grškega posta. 🙂

Letos so se počitnice razdelile na več segmentov in v nobenega ni vključena Grčija.

Prve sta punci odšli na svoje aktivnost: starejša na plavalne priprave na Ravne na Koroškem, mlajša pa na Urban roof počitnice. Midva pa delovno.

Potem smo si vzeli teden dni za raziskovanje Dugega otoka.

DSC_0356

Otok je super.

Prvi večer, ko smo prispeli, so nas na najbolj opevani plaži Sakarun,  obiskali najljubši sosedi z jadrnico in nas takoj drugi dan odpeljali na izlet.  Ker so bili oni že povsem zrelaksirani, so nas v trenutku potegnili v počitniško vzdušje…  Tako smo prvi dan šnorkljali okoli potopljene ladje, jadrali, jedli na barki in užili vse radosti jadrnice. 3/4 moje  familije je bilo prvič na barki.

DSC_0419

DSC_0405

DSC_0433

IMG_2899

Nato smo dobivali različne informacije, kaj si je vredno ogledati na Dugem otoku in smo se drugi dan odpravili na plažo Veli žal. Čudovita plaža z belimi kamenčki. Plavali smo na otok. Ta ideja mogoče ni bila najboljša, ker se je tok s popoldnevom močno povečal. Na srečo smo vsi imeli plavutke in na srečo 3/4 familije redno plava, tako da smo malo Lumpo malo pošlepali in je šlo. Ni bil pa najboljši občutek. Tudi plavalka se je precej namatrala. 🙂

IMG_2906

Aja pa PK ILIRIJA je vedno z nami! 😉

IMG_2914

Brbinščica je tudi čudovit zaliv. Poleg pa je še lepša špilja Golubinka. Krasna izkušnja, čeprav sem skoraj umrla od strahu,  ko me je Manimejker vlekel vanjo. Še dobro da me je,  ker je čudovita! Ko plavaš notri je vse temno in grozno, vendar mi je zagotavljal, da bo ven-grede enostavnejše. In res je bilo tako. Tule pa posnetek kolega, za boljšo predstavljivost.

Narodni park Talašćica nas je malo razočarala. Jezero seveda ni tako zeleno kot na sliki in smo se potem raje odšli kopat v morje,  smo pa zato odkrili druge posebnosti. Tale sladoledar na čolnu, se nam je zdel huda poslovna ideja ;), če ne za drugega, pa za v Dumiće (Rab).

IMG_2948

DSC_0621

Bilo je še nekaj idej, pa smo se skupaj odločili, da mogoče res vsi skupaj potrebujemo dopust od celoletnih aktivnosti. Tako da se lahko pohvalim, da sem med temi počitnicami pridno jedla in pridobivala na kilaži, ker razen tistega plavanja do otoka nisem veliko mignila, kaj šele da bi si obula superge…

Aja, tole pa je plažno tihožitje! 🙂

IMG_2934

Vmes smo posneli kar nekaj čudovitih razgledov.

IMG_2921

DSC_0490

Se afnali.

DSC_0513

Meditirali in obiskali kar nekaj takih krasnih zalivov.

DSC_0543

IMG_2991

IMG_2925

DSC_0713

IMG_3046(1)

Hitro je minilo in ko smo se vrnili smo trije šihtali,  mala Lumpa pa ni hotela nikamor, kljub dolgčasu…

Se nadaljuje…