tinasurfazavas

Kot sem že omenila v prejšnem postu, sem se intenzivno pripravljala 8 tednov. Še pred tem sem odšla v laboratorij in ugotovila, da brez “pripomočkov” ne bo šlo. Slabokrvnost me še vedno lovi in po zdravstvenih merilih žal nisem za kakršnokoli obravnavo. Na spodnji meji parametrov, pa za maratonca tudi nisem. Po posvetu z Miss Retro mojo osebno nutricistko to be, 😉 sem se odločila, da s pomočjo prehranskih dopolnil skrbim predvsem za železo in minerale.  Seveda pa si skušam s smoothiji iz rdeče pese in špinače tudi vnesti čim več potrebnih snovi. Odpovedala sem se še kavi, ne pa tudi glutenu,  kot mi je priporočala Miss Retro. To bi prineslo predvsem preveč komplikacij v moj že tako natrpan urnik. Se ga pa izogibam že več kot eno leto, ampak ajdov kruh kupljen v trgovini, ga zagotovo tudi ima…

Dva dni pred maratonom me je napadla migrena, dan po tem, so bili šolski teki, kar je pomenilo dodatni stres. Stanje na nogah mi tudi ne prinaša nič dobrega. Večinoma dobim bolečine v križu. Temu se je priključilo še mravljičenje v desni roki in vse kar sem še pričakovala je, da se zbudim še z enim glavobolom in da je šlo 8 tednov treniga v nič.

No temu ni bilo tako, vstala sem sicer vsa nalomljena, vendar pripravljena.

Naredila sem si energijske kroglice. Z geli je sam križ. Kroglice sem preizkusila na dolgih tekih in zdaj po maratonu, lahko rečem da delajo. Malce težav sem imela edino, kako jih bom zapakirala za seboj.  Znanka mi je namignila, da potebujem Flip Belt in ker je bil Manimejkrer ravno v New Yorku mi ga je še pravočasno prinesel. Kroglice sem tako zavila v živiljsko folijo in jih spravila v pas. Mislim, da sem si jih napakirala nekako 8 ali 9.

Ker sem 14 dni nazaj naredila napako in začela s prehitrim tempom 5.1, 5.2  na km in potem celih 20 km tekla na 174 pulza ( za mene absolutno previsoko),  sem se tokrat odločila, da pozabim na tempo in da držim pulz okoli 160. Cilj je da pridem do cilja, čas pa je nepomemben.

Tašča in starejša hči sta naju z Manimejkerjem pospremili do štarta. Miss Deha, ki se je vmes preimenovala v best Running buddya me je še poiskala pred štartom in že smo bili v štartni zoni. Srečala sem še Tekočice in ena izmed njih me je še našminkala. Od tu tudi izgled rožnatih ustnic še na koncu maratona. Šminka je po novem must have, na tekih! Tresla sem se,  kot pred izpitom v srednji šoli. Hladno mi je bilo in razmišljala sem, če se le nisem premalo oblekla. Garmin nikakor ni našel satelita in hop, že smo štartali. Začela sem počasi, pomahala Manimejkerju,  ki je odhitel naprej in garmina nastavila na pulzmeter. Gužva je bila neverjetna. Prehitevala sem in drugi so prehitevali mene. Nekje pri stadionu sem razmišljala, da bi poklicala brata, da mi prinese rokavice, saj imam povsem ledene roke. A na Ježici sem bila že vsa ogreta. Navijače sem sama pozvala, saj v množici ljudi nas je bilo res težko najti. Na 5km sem pojedla prvo kroglico in spila še vodo, ki sem jo imela pri sebi. Srečala sem nekaj ljudi spregovorila dve, tri in nadeljevala s tempom. Vseskozi sem se bremzala, da mi le ne bi pulz preveč narasel, čeprav je telo želelo hitreje. Vzduše navijačev je bilo čudovito. Na Drenikovi sem prvič videla najzvestejše navijače, mojo sosedo, ki je s tremi otroki, možem  in z zemljevidom prišla na vsaj 4 različne točke, navijat prav zame. Sem se počutila še posebej počaščeno! Nekdo je na okno postavil zvočnike in zraven posadil otroke in navil muziko, spet drugi so mahali z zastavo skozi okno, dva mladca sta prinesla električni kitari in še je bilo posebnih navijačev. Seveda pa me je vse od štarta tiščalo lulat. In nikakor nisem našla kemičnega wc-ja ali drugega primernega mesta. Ker se mi je garmin vklopil neke 2km kasneje, sem si morala nekako v glavi preračunavati, kje sem, kako hitra sem, a sem vmes obupala, ker je bilo vzdušje tako,  da sem se koncentrirala le na to, da me ne ponese. V Šiški na 16 km so me zopet pričakali najzvestejši navijači in brat s familijo in oče. Zelo sem jih bila vesela. Paparacu Mareku,  pa iskrena hvala za tole fotko!

Zavili  smo na Večno in končno sem tudi zavila v wc, saj si nisem predstavljala, da se bom še 25 km pretekla s polnim mehurjem… Ko smo tekli mimo Grbine sem se spomnila, kako mi je bilo lani tu slabo pa je bil komaj 4 km zdaj pa jih je bilo pa že 17 ali 18  za menoj in se počutim še povsem sveža, le vazelino bi potrebovala. Ko smo zavili na Tržaško sem seveda zavila na desno in zopet so me pozdravili najzvestejši navijači. Končno se je stanje umirilo. Tekači in navijači so izginili. Samo jaz in cesta. To sem čakal, da se vse skupaj umiri. Pot sem imela približno izvizulizirano, ampak ne tako natančno in nič mi ni bilo hudega, le desna noga (stopalni lok) me je bolela od 5 km dalje. Ni bilo nevzdržno in ker se mi je to pojavilo v zadnjem tednu treninga, sem tudi pričakovala, da bo temu tako. Kilometri so kar brzeli mimo mene. Na 25 km sem ugledalo znano postavo pred seboj in sem dobila dodatni zagon. Manimejker je namreč stavil na čas pod 4 ure, koliko, vam raje ne povem. A ker ni odtekel nobenega daljšega teka od 21 km , sem bila prepričana, da se bo sesul okoli 30km in da mu bom veselo pomahala in ga prehitel. Torej scenarij se je odvijal še hitreje. Ponudila sem mu svojo kroglico, ga vprašala po počutju in odšla v svojem tempu naprej.  Nekje na 26 km me je prehitele balonček za 4 ure  in sem se za trenutek poglobila v preračunavanje in opazila, da mi tempo rahlo pada. A pulz se je predvsem bolj umiril, ker ni bilo več množice in zagonov, ki jih množice prinesejo. Na 27 km sem dobila prvega kolesarskega spremljevalca, za manjši klepet in glede na to, da sva debatirala o triatlonu, mi najverjetneje ni bilo prehudo, le noge so bile že malo bolj okorne. Na 29 km sem bila zopet sama in pričakovala sem dolg klanec, pa je bil na srečo kratek. Po klancu navzdol pa sem zagledala Running buddya s telefonom. Zaskrbelo me je, da fantazira o odstopu in sem že od daleč klicala njeno ime. Ni bila videti navdušena, rekla je da precej trpi in da ima dihalno stisko. Nisem jo hotela poslušat in rekla, da greva skupaj tako kot na treningih. Res ni mogla govoriti in sem ji še svetovala, da naj le ostane blizi in da bova tole pa že zmogli. Jesti ni hotela, vode pa žal nisem imela, a so jo imeli zopet najzvestejši navijači. Od tu naprej, pa sva srečali kar mnogo hodečih ljudi. Running buddyu je bilo resnično težko, mene je malce motilo, da mi tempo pada, ampak mi je bilo jasno, da zdej ne bova več pospeševali. Dobile sva še enega kolesarskega spremljvalca in od tu tudi tale fotka. Potem se je pripeljal še Ninja. Ninja je seveda sestopil s kolesa in pokleknil pred nama. Smeh! Nato naju je samo hvalil in nama nakladal na dolgo in široko. Resnično se ne spomnim, kako so šli kilometri mimo. Spomnim se,  ko je rekel: “10k pa kadarkoli, kokrkoli! “.  Opozoril me je, da naj še jem, pa žal nisem imela ničesar več. Ker sem eno kroglico dala Manimejkerju. Tu nekje je prišel še moj brat s kolesom in sem ga poslala v izvidnico za Manimejkerjem. Na zadnji okrepčilni postaji sva ujeli še Miss Pink iz skupine Tekočice, ki je prav tako želela hoditi, pa ji nisva dovolili. Res smo bile že vse bolj na koncu z močmi, rekla sem ji naj nama sledi, da bom skupaj zmogle še te dva km…

Midve z Running buddyem sva celo pošprintale v cilj. 4:12:16 je moj 1. maratonski rezultat.

Jaz sem uživala celo pot in res mi ni bilo težko. Cel maraton je bil zame ena velika pozitivna izkušnja. Vseskozi sem lebdela in zdaj ko pomislim, sem na 5km nekako v glavi vedela, da bo šlo. Enostavno se mi je vse poklopilo in v cilj sem prišla s svojim Running buddyem, ko resnično lahko sotrpina na koncu objameš in se mu zahvališ za vse nasvete in potrplenje, saj sva odtekli kar veliko treningov skupaj. Res sem bila srečna, do solz.

Manimejker je prispel več kot 30 muinut za menoj, Torej sem v vsakoletni družinski bitki zopet zmagala. Doma sem mu  zakuhala  juho in natočila banjo, da ga poraz, le ne bi preveč prizadel. 😉

Zvečer sem odšla še na plavalni trening v bazen in po “treningu” bolj razplavanju, smo odšli še na odlično tortico (spekla jo je najzvestejša navijačica-kakopak) in pivo, tu so mi soplavalci dali še darilo v znak hvaležnosti za organizacijo plavanja in spet sem bila ganjena. Tako lepega dneva pa že dolgo nisem imela. BFF mi je napisala sms na dan maratona: “Želim ti , da boš po teku vesela in radostna!”

Bolj, ne bi mogla bit!

In ne, nimam že vplačanega naslednjega maratona.

Sama predobro vem, da je najenostavneješe odteči maraton doma:

1. je vrhunsko organiziran

2.  imaš vrhunske navijače in

3. greš lahko direkt iz postelje na štart in s cilja direkt v posteljo

Hvala mojim Lumpam in Manimejkerju za prilagodljivost. Ker to, da sva oba uspela trenirat za maraton,  je pomenilo, da sta bili punci dostikrat sami doma in sta si sami pripravili obrok, odvadili inštrument, si sami pregledali nalogi in se spravili spat. V današnjem času je to že prava redkost.

Vsem navijačem še enkrat iskreno hvala, brez vas dvomim da bi zmogla, zagotovo pa ne z nasmehom!!!

Četrta dimenzija in najpomembnejša v danšnjem času.

Končno smo se nekako ujeli v ritem. Velika Lumpa se večinoma sama premika po aktivnostih in na vsak način hoče plavat vsak dan v tednu in se neprestano pogajava, da bo 3x na tedn po 2 uri povsem dovolj in da je tu še flavta in najpomembnejša, šola. Pa se nekako še nisva izpogajali. Mala pa se je odločila za obisk atletike 2x na teden po 1,5 ure in ima že svojo sotekačico ali running buddy-a. Starši in babice se izmenjujemo v dostavah in pobiranju in tako imam končno malo več časa zase, oziroma za rekreacijo. Posledično se je na urniku znašlo 2x na teden plavanje, torkova Šmarka in  2-3 tedensko tekanje, saj so priprave na Ljubljanski maraton v polnem teku.  Ko novembra dodam še plezanje bo moj urnik popolnjen.

Mogoče se sliši kot obsesija ali beg,  vendar  kdor še ni izkusil,  ne more komentirat :). Veliko sem razmišljala o prihajajočem dogodku in glede na tekaške izkušnje je bilo logično,  da me bo slej ko prej zaneslo tudi na 42 km. In ker je letos v Ljubljani samo en krog, je bila odločitev toliko lažja.

Miss Deha mi je odstopila svojo staro Garminco,  Anita pa polnilec za njo. Hvaležna obema, zelo! Tako sem si na Garminu nastavila program, sicer le 8 tedenski namesto 16,  ampak recimo da sem že prej kar pridno tekala. Vse je šlo po planu, dokler se ni zgodil 22. tek ob Savi in sem se čisto preveč zagnala (kot da bi prvič tekla) in zopet ugasnila na 4km. Seveda sem se pritepla do konca 20km , ampak res mukoma. Vročina me je ubijala.  Že res da je oktober, ampak tako visokih temperatur v Ljubljani tudi poleti nismo imeli in telo se mi je pregrevalo. Na pulzmeter sem pogledala šele tam okoli 12 km in ugotovila, da sem itak na maximumu, kar mi v danem trenutku ni veliko pomagalo. Preostanek teka sem se pregovarjala sama s seboj, stiskala zobe in malce prekljinjala…

Seveda me je ta tek psihično in fizično povsem uničil, ampak ker nimam navade vržti puške v koruzo in je teh 10 dni namenjeno psihični pripravi in vnašanju potrebnih sestavin v telo. Ni vraga, da ne odtečem tega maratona. Trenirala sem, tekla celo nizko intenzivne dolge teke, pa visokointenzivne intervalne teke, pa hodila na Šmarko in celo delala 2-3 x na teden raztezne yoga vaje za tekače. Vikende sem namenila dolgim tekom in tako tudi  z Miss Deha odtekla svojih prvih 30 km. Vse do prejšnega vikenda mi je šlo odlično in prepričana sem bila, da sem pripravljena.

Mislim,  da me en slab tek ne more in ne sme odvrnit od težko pričakovane “tekme” in po pravici samo še upam, da ne bo vroče in da stečem…