tinasurfazavas

1 teden prej vsi gledajo vremenske in stokajo, spet bo dež. Ja pa kaj pol. Žal ni čist tko, sploh če bi šotoril in plezal.

Jaz se teden pred tem nisem ukvarjala z vremenom, ampak z vsemi drugimi stvarmi. V zadnjem trenutku, sem taveliki šivala plavalno parko. Prvič je namreč odšla s klubom na plavalni tabor in ker sem teden dni pred odhodom ugotovila, da bodo plavali zunaj, sem se lotila projekta “Parka”. Prav super mi je uspel :).

Tavelika je tako v petek odpotovala v Čateške do srede in ostali smo se prilagodili terminu. Ta mlajša je tako dva dni (ponedeljek in torek ) obiskovala skate tečaj na Urban Roofu. Ko sem jo videla kako uživa, mi je bilo žal, da bo tam le dva dni. Sigurno jo vpišem še poleti.

V sredo smo tako v Čatežu pobrali našo plavalko, ta govori samo še o časih, kilometrih in tehnikah plavanja. Med drugim je prijavila, zakaj priprave ne trajajo 14 dni? Toliko o tem, koliko nas je pogrešala.  Mogoče pa je le malo pogrešala sestro. Kar hecni sta, ko se vidita, pa ne vesta kaj bi ena z drugo.

Mahnili smo jo na Krk (lansko leto, nam je blo fino). Ker smo se na začetku otoka ustavili še pri znancih prijateljih,  se nam je kasneje že kar malo mudilo postaviti šotor. Moram reči, da  sem bila tu že čisto obupana nad vso idejo. Dva dni sem namreč doma zaradi beljenja in nekih gradbenih del, generalno pospravljala otroško sobo. Potem vse 4 spakirala, spekla potico, naredila testeninsko solato za na pot… in potem še sama postavljala šotor in tu mi je začelo prekipevat… Itak sem se sama sebi začela smilit. Kako pa? Lumpe bi se pa igrale in me sprašujeta, kje imata  stvari.  Manimejker me sprašuje, kaj prinese iz trgovine,  jaz pa kolnem in si mrmljam, da naslednjič grem pa RES sama… Dobr, da so mi možgani še toliko delal, da sem Manimejkerju naročila pivo iz trgovine in da sem se po postavitvi šotora direkt uspavala z njim. Itak nisem vajena spanja na tleh in dežja in sem se vsa presrana zbudila ob 2h in čekirala punce, ki sta spale ko male bubice.

Zjutraj nas je zbudilo sonce. Po zajtrku za prvake, smo se napakirali in odpravili v Belove stene. Smo dobili sugestijo, da bomo imeli družbo. Dostop je malce daljši in mala nam je na poti navzgor uprizorila že par dram. Ko bi človek mislil, da si je najman polomila nogo ali pa stopila na kačo, pa gre le za njene igralske vaje. Grrr!

Pod steno pa sta se super utaborili in  bili res pridni. Midva pa sva pridno lezla.

Jaz sem si zadala tihi cilj, da z novimi plezalkami in novim pasom, končno vpnem 6b. Sam kaj, ko ne maram driblat smeri  in večinoma vpenjam na pogled. Sektor je imel najtežjo smer 6a+. 5ke mi niso delale težav, tudi 6a je šla brez zapletov, 6a+ pa me je žal malce posedla, ampak je vseno šla.

Lumpi sta si vmes naredili gugalnico na drevesu in ta me je kasneje stala kar precej živcev.

Stvari smo že pospravljali in mala si je sama hotela vpeti gugalnico in se  pripela na popkovino brez. da bi jo resnično zahakljala okoli drevesa in se vsedla. S hrbtom je priletela direkt na skalo. Itak da sem jo začela tolaži, da ni nič. Ampak se ni in ni umirila. Hlajenje ji ni pomagalo, ker se je površinsko odrgnila in jo je peklo. Tulila je ko jesihar. Ko sem jo le uspela pomirit, da smo dokončno spakiral, mi je začela jamrat, da jo mravljinči po nogah. Men pa tema na oči. Sem jo prepričala, da morava hodit in da bo o.k. Sej mame razbojnikov razumejo, kaj se mi je dogajalo v glavi. Na poti navzdol je prijavila: “Mami kok maš praskaste roke!” “Ja vem. Grozne, ker je tko ostra skala!” ” Ne, ti maš najprijetnejše roke na svetu .”  Kle mi je tko popihala na dušo, da ji je bilo že vse oproščeno. Popoldne je že skakala naokoli in se lovila, tudi padala, pa ni bilo nobenih težav. Ma ga ni dopusta, da nam ga Kaskader ne popestri!

Imeli smo idejo, da bomo en dan skočili na Rab, pa nas zgodni trajek 7.30 res ni mikal. Tako smo se tudi v petek raje podali v skalo. Tokrat v malce bolj oblačnem vremenu v Portafortuno. Manimejker mi je ugledal neko smer za podvig 6b, vendar se mi ni zdel pravi dan.  Lezla sva 5 ke in ene ni uspel vpeti ter se je spustil dol. Takrat  pa se je ulilo. Tri punce smo se zagnale v tri vzporedne smeri, pobirat komplete. Moja je bila res lepa,  vendar je bila pod vrhom taka ogromna poka, da ko sem prišla do nje, je po poki voda kar tekla. Grozno! Roke namakaš v magnezij,  ki ti potem v tekoči obliki kaplja s komolca.  Dobesedno odpililo me je. Soseda je prispela do štanta in sva zgoraj malo poštrikali,  da me je vpela v svoj štant na matičarko, me počakala, da sem se spustila dol in mi potem prinesla matičarko.  V sosednji smeri  so punce pustile sistem notri in upam da so kasneje dočakale posušitev smeri in jo ponovno zlezle. Mi smo se premočeni odpravili v šotor. Blatni smo bili do kolen in še dlje.

Manimejkerju je tako končno postalo jasno, da preživeti soboto v dežju in čakati na nedeljsko popoldansko sonce nima smisla. Saj bo tako vse mokro in ne le zgornja plahta šotora. Popoldne smo se spakirali in v petek zvečer že filali pralni stroj in sušili opremo v domačem okolju. Pa še spanje v postelji se prileže.

Se je splačalo tudi za tri dni na sonček, samo pakiranje mi pa res ni ljubo!