tinasurfazavas


by 7 komentarjev

Čokoladna torta

Obstaja kar nekaj različic tele čokoladne torte. Tokrat je hruškova. Najpogosteje je višnjeva, moja najljubša pa je s pomarančno kremo, za katero sem pozabila recept ;). 
 Tokrat sem vse poslikala. Sicer ne najlepše ampak za predstavo bo. To je torej tortni tutorial :).
Biskvit: ( za 28cm pekač)
8 jajc
200g masla
200g sladkorja
zavoj vanilij sladkorja
120g grobo mletih mandeljnov 
200g čokolade v prahu
200g moke
4 žlice pecilnega
Pečemo na 180℃  okoli  45 minut 
Nadev:
4 sladke smetane
1 jedilna čokolada
1 Milka Noisette
1 kozarec vloženih hrušk

Zmešamo zgornje sestavine po klasičnem zaporedju in seveda sneg na koncu vmešamo s kuhalnico!

Medtem, ko se biskvit peče, pripravimo čokoladne ostružke.

Pripravimo tudi vodno kopel v kateri bomo stopili čokolado v smetani in dodali še kar nam je ostalo Milke od priprave ostružkov (ti potem počakajo na finiš v hladilniku). Ko nam uspe čokolado in smetano spremenit v čokoladno smetano jo ohladimo. Če se nam mudi, uporabimo skrinjo. Drugače pa  damo čokoladno smetano čez noč v hladilnik. Ko je ta dovolj hladna, jo stepemo in dobimo čokoladno kremo.

Moj biskvit je takle:

Narežemo ga na tri dele in sproti vlažimo s kompotom hruške. Če imate domačega super, če ne je pa tisti iz naturetovega lončka ali konzerve tudi dober.
 Ko imate te tri stvari pripravljene:
– biskvit ohlajen, narezan na oblate
– stepeno čokoladno smetano = čokoladna krema
– narezane hruške iz kompota + kompot za vlaženje

 se gradnja lahko  prične ;).

Prva plast: biskvit navlažen s kompotom, čokoladna krema, hruške iz kompota

 Druga plast : biskvit navlažen z kompotom, čokoladna krema
Tretja plast:  biskvit navlažen z kompotom, čokoladna krema, in zaključimo s čokoladnimi ostružki. In to je to!


Upam, da bo tokrat bolj jasno kot pri jogurtovi piti,  pa držite pesti, da ne izdihnem jutri na 15 km ;).


by 5 komentarjev

ZA

Ali koliko zarečenega kruha lahko pojeste?

 Spomnim se časov, ko sem se sestajala s fantom, kateremu sem kasneje dala košarico le zaradi narodnosti.  Malo sem se sprenevedala sama pred sabo, a v končni fazi sem si priznala, da zaradi njegovega priimka.  Sej veste, kako naj ga pripeljem domov, če ima pa “južnjaški priimek” in južnjaške starše. Tako sem b’la vzgojena, čeprav proti “črnčkom” pa nikoli nismo imeli nič. 🙂 Tako je seveda govorila moja mama in tudi vplivala na mojo miselnost.  V osnovni šoli sem imela dve sošolki iz Angole s katerimi sem se zelo trudila vzpostaviti prijateljski stik, čeprav moram priznati, da sta imeli tako drugačen vonj (bili sta tudi starejši in tako že v puberteti), da sem se pošteno trudila, da ne bi vihala nosa, ko sem bila v njuni bližini.
No, karkoli je mama že govorila, težko verjamem, da bi skakala do stropa, če bi se na vratih pojavila s temnopoltim moškim.  Eno je teorija, drugo pa praksa.
 Zgodba pa je taka, da se je moj brat poročil z dekletom, mojo sedanjo svakinjo, katere oče je Piročan (Srb), mama pa iz Brežic.  Pa se ne spomnim, da bi imela moja mama kaj proti. Spomnim se, kako zelo se je trudila, da so se gostje iz Srbije počutili, kar se da zaželeni pri nas, ko so prišli na svatbo.
Nekaj let kasneje, pa sem se sama pojavila na domačem pragu s trebuhom in Manimejkerjem. Oče mojega Manimejkerja,  je bil  iz Bosne in seveda ima zato tudi temu primeren bosanski priimek. Sedaj ga nosita tudi najini Lumpi. Sama sem se kasneje večkrat hecala, da se je mama le oddahnila, saj mi je bilo nekih 27 let in moja mama je bila prepričana, da se mi biološka ura že izteka in da bom le stara teta :). Dejstvo je, da so starši, takoj omenili poroko, o kateri noben od naju ni hotel nič slišat in tako je ostalo do danes.
Časi se spreminjajo. Prijateljica je poročena s Kubancem in verjemite, moji punci dolgo nista dojeli, da je on kakorkoli drugačen od očeta drugih njunih kolegic. Šele ko so se v vrtcu pogovarjali o različnih celinah in rasah sem jima sama ponudila primer in sta dojeli, da ima pa res malo drugačno polt in me že hiteli spraševat, če je kateri starš od kolegic morda “rumen”?
Bistvo vsega je, da imamo vsi neke predsotke, pomisleke, ampak preberite si zakonik, ne le tisti del o istospolnih starših, ker ti bodo tako ali tako obstajli, če podpišete ali ne.
 Zakon sigurno ne bo rešil vseh problemov, bo pa morda le kateremu otoku omogočil udobnejše otroštvo.


by 12 komentarjev

Luna in podobni izgovori

Zjutraj je 5 letnica vstala dobrovoljna, kot večinoma  to zna.  Zapletlo pa se je po zajtrku, medtem ko je bila njena starejša  sestra že pripravljena na odhod je mala ležala v  gatkah  na postelji in se zvirala po postelji. Moja nepotrpežljivost  in povzdigovanje glasu je vse samo še poslabšalo. Začne  jokati in vse se odvija še počasneje. S spori smo začele dan in to pred  8 uro zjutraj :(. Ko ju oddam se tolažim z mislijo, da je pač 5 letnica morda malce premalo spala in da bo  popoldne vse drugače.
Tik pred dežjem se odpravim  po punci, nekoliko prej, misleč, da gremo pred plavanjem nakupit še stvari za pogostitev v šoli, saj 8 letnica jutri praznuje.  Tu pa me čaka  nova preizkušnja. Ko se oblači, ji skušam  malce pomagati, kajti jutri imajo nastop s pevskim zborom in so že danes prejeli majčke, ki  jo morajo imeti jutri oblečeno in želim jo pospraviti. Odprem torbo, tu pa ŠOK!!! Torba ima namreč več predalov, pravtako ima puščico (peresnico) z 101 elastiko za boljšo preglednost, ampak o puščici ni ne duha ne sluha. Po torbi so ležali raztreseni flomastri, papirčki, lonček za vodo, zmečkana športna oprema, trije soki od malice (najverjetneje še od prejšnega tedna), tri kape, od tega dve iščemo že kar  nekaj časa… Padla mi je tema na oči ali pa :  “Film se mi strgal!”. Resnično! Včeraj zvečer sem jo prosila, da si pripravi torbo in je bojda to tudi storila. Vendar jaz je ne preverjam, ker ji verjamem. Zdaj pa to. Razočarana sem.
Prav tako ji ne preverjam nalog. Pregledam le, če me prosi in na vsake toliko pregledamo zvezke skupaj.  Ampak neprestano pa ne kontroliram zvezkov in torbe in jih tudi v prihodnje ne nameravam.  Prav tako si stvari za aktivnosti pripravljata sami, pa tudi razobešata mokre kopalke in brisače.  Seveda ustno velikokrat preverjam, če imata vse in seveda smo pozabile tudi že cel ruzak. Priznam tudi, da nisem ravno velik vzor redoljubnosti.  Nikoli nisem bila. Svoj kotiček ali mizo si pospravim, vendar v trenutku, ko se  lotim dela, je v 5 sekundah vse razsukano, kot rada sama rečem. Vendar se v tem znajdem, torej vse najdem. Medtem ko za 8 letnico žal to ne drži. Neprestano vsi iščemo njene copate, njeno kapo, zvezke…  No pa da ne bom povsem  zašla s poti, na poti na plavanje srečamo mamo, ki se pogovarja s svojim  9 ali 10 letnikom, ki mimogrede med vneto razlago zabrede direktno v globoko lužo. Mama od reagira: ”Pa kaj teb’ ni jasn’?”.  Zasmejim se ji, saj sem ta isti stavek ponavljala eno uro nazaj v šoli. Seveda mami ni jasno, zakaj moj nasmešek, vendar mene je vseeno malo pomirila. Bojda se bliža polna luna. V garderobi poleg nas, oče 8 letnika ugotovi, da sta pozabila kopalke. Ni niti jezen, le zmeden,  bojda jima je mama pozabila spakirati kopalke :). Še sreča, da je poleg mala trgovina, kjer imajo vse plavalne rekvizite, prav za take situacije :).

Ni mi čisto jasno, sem res prestroga? Je to preveč, za eno malo zasanjano 8 letnico? Vi vašim 7,  8,.. 10 letnikom pregledujete stvari ali so sposobni povsem sami skrbeti za svoje stvari? Bo kdaj bolje? Če pogledam Manimejkerja težko verjamem, da kdaj sploh bo. Čeprav mizo ima pa le zmeraj  pospravljeno v primejavi z mojo.
 Priložim sliko naknadno, sam da mal’ svojo pospravim :).
Evo še slikco, ni treba razlagat katera je moja stran!

Na koncu dneva pa sem tako rekoč sama sebi pljunila v skledo. Pozabila sem plavalno kapo na trening plavanja. Pri moji dolžini las je nemogoče neovirano plavati. Na srečo so bili tu prijazni fantje, ki so mi potem posodili eno kapo, jaz pa sem se samo smejala. Mogoče je pa res vse samo luna!


by

Čas – četrta dimenzija

Manimejkerjev zapis me je inspiriral (malo tudi petkov pogovor z Miss Ninja wannabe:) ), no malce tudi ujezil :). Manimejker je zapisal, da popoldneve preživlja z družino. Khm, se mi je kar zaletelo, tole popoldne od 18.30 do 20.00. Pomoje so to le kratki večeri. Po 20 uri sta dekleti že v postelji, midva pa imava tako ali tako razdeljene aktivnosti, 2x on in 2x jaz. V petek, pa če ni kdo od naju zmenjen s prijatelji, je večer za film in tako najin čas.
 Znotraj takega urnika, pa je res malo časa za prijatelje in širšo familijo. Vendar se jaz že od nekdaj družim z športno aktivnimi in ti so tudi tisti prijatelji, ki sem jih kljub družini uspela obdržati. Seveda je tu potrebno nekaj fleksibilnosti tudi z druge strani. Tako se nam pridružijo na plezalnih vikendih  ali pa na sprehodih na manjše hribčke.  Prav tako se mi kdo pridruži na teku po Tivoliju, medtem, ko dekleta plavajo ali pa na kaki drugi aktivnosti.  Res pa je, da si redko vzamem čas za posameznika, da bi šla z njim le na pijačo. Večinoma se mi to zdi izguba časa, saj je to možno le ob večerih ob koncu tedna ali vikendih, tu pa večinoma pretehta spanec, ki je za migrenskega človeka še kako pomemben. Povsem razumem, da se to sliši egoistično, vendar se meni zdi edina logična izbira, da se ob naraščajoči družini in njenih zahtevah, skrči krog prijateljev, tako kot se skrči tvoj prosti čas in z njim tvoji osebni interesi.   Seveda obstajalo izjeme in tako imam tudi jaz svojo “staro klapo”, s katerimi si privoščimo tudi take večere. Večinoma so to neke rojstno dnevne obletnice, nekako 4x na leto uskladimo urnike in si privoščimo večerni klepet in kak kozarček preveč, pa mi ni nikdar odveč.
Tudi tole nedeljsko likanje mi je redkokdaj odveč.
Lep začetek tedna vam želim.