tinasurfazavas

Category Archives: tek


by 4 komentarji

ČAs

Četrta dimenzija in najpomembnejša v danšnjem času.

Končno smo se nekako ujeli v ritem. Velika Lumpa se večinoma sama premika po aktivnostih in na vsak način hoče plavat vsak dan v tednu in se neprestano pogajava, da bo 3x na tedn po 2 uri povsem dovolj in da je tu še flavta in najpomembnejša, šola. Pa se nekako še nisva izpogajali. Mala pa se je odločila za obisk atletike 2x na teden po 1,5 ure in ima že svojo sotekačico ali running buddy-a. Starši in babice se izmenjujemo v dostavah in pobiranju in tako imam končno malo več časa zase, oziroma za rekreacijo. Posledično se je na urniku znašlo 2x na teden plavanje, torkova Šmarka in  2-3 tedensko tekanje, saj so priprave na Ljubljanski maraton v polnem teku.  Ko novembra dodam še plezanje bo moj urnik popolnjen.

Mogoče se sliši kot obsesija ali beg,  vendar  kdor še ni izkusil,  ne more komentirat :). Veliko sem razmišljala o prihajajočem dogodku in glede na tekaške izkušnje je bilo logično,  da me bo slej ko prej zaneslo tudi na 42 km. In ker je letos v Ljubljani samo en krog, je bila odločitev toliko lažja.

Miss Deha mi je odstopila svojo staro Garminco,  Anita pa polnilec za njo. Hvaležna obema, zelo! Tako sem si na Garminu nastavila program, sicer le 8 tedenski namesto 16,  ampak recimo da sem že prej kar pridno tekala. Vse je šlo po planu, dokler se ni zgodil 22. tek ob Savi in sem se čisto preveč zagnala (kot da bi prvič tekla) in zopet ugasnila na 4km. Seveda sem se pritepla do konca 20km , ampak res mukoma. Vročina me je ubijala.  Že res da je oktober, ampak tako visokih temperatur v Ljubljani tudi poleti nismo imeli in telo se mi je pregrevalo. Na pulzmeter sem pogledala šele tam okoli 12 km in ugotovila, da sem itak na maximumu, kar mi v danem trenutku ni veliko pomagalo. Preostanek teka sem se pregovarjala sama s seboj, stiskala zobe in malce prekljinjala…

Seveda me je ta tek psihično in fizično povsem uničil, ampak ker nimam navade vržti puške v koruzo in je teh 10 dni namenjeno psihični pripravi in vnašanju potrebnih sestavin v telo. Ni vraga, da ne odtečem tega maratona. Trenirala sem, tekla celo nizko intenzivne dolge teke, pa visokointenzivne intervalne teke, pa hodila na Šmarko in celo delala 2-3 x na teden raztezne yoga vaje za tekače. Vikende sem namenila dolgim tekom in tako tudi  z Miss Deha odtekla svojih prvih 30 km. Vse do prejšnega vikenda mi je šlo odlično in prepričana sem bila, da sem pripravljena.

Mislim,  da me en slab tek ne more in ne sme odvrnit od težko pričakovane “tekme” in po pravici samo še upam, da ne bo vroče in da stečem…

Screen Shot 2014-10-16 at 21.03.07


by 2 komentarja

Vikend tekačica

Prijavila sem se na Ljubljanski maraton. Treba bo malce več tekat, sam nisem prepričana da bo šlo.  2x na teden še, ampak Šmarka in plavanje mi fino razbijeta to monotonijo, samo je pa potem daleč premalo kilometrov, za resnejši tekaški trening.

Za kontrast pa  sem bila 1. na Nočni 10ki in zdaj sploh nisem prepričana, da bom še tekala. 😉
Dan sem preživela z veliko Lumpo v Kamniku na bazenu, kjer je bila še zadnja tekma mlajših deklic, pred državnim prvenstvo. Popoldne so šle Lumpe k babici, jaz žehte vn in not,  pa na Bled.
Pripravnica mi je dvignila številke, zrihtala parkirni prostor,  pa še postregli so nam s čudovitim razgledom, perutničkami in skutnim pecivom. Res carsko.
Nato smo se spustili do ciljnega prizorišča,  oddali oblačila in se sprehodili do štarta. Ja nabralo se nas je malo več,  ampak z zelo različnimi časovnimi izivi ;). Manimejker je določil, da greva v box pod 50 minut in da bo on narekoval  tempo, ker sem jaz brez ure,  on pa tako ali tako vedno teče brez …  V resnici pa sem jaz  nastavila tempo in mi je le sledil. Vmes je 1x pripomnil, da je tempo malce prehiter, pa ga je le zmotilo, ker je bil klanec in je večina upočasnila. Meni se je sicer zdelo da kr leti… Ampak,  ko sem na prvem krogu dojela,  da je blo to zdej 4 km in da me čaka še en krog s 6 km, se mi je vse podrlo. Začela sem popuščat, Manimejker pa najdat. Sem mu 3x rekla, da naj gre naprej,  saj je vseskozi pogledoval, če mu sledim.  Jaz pa pravo vojno v sebi! Pa valjda ne boš zdej na 4 km vrgla puško v koruzo, pa sej veš 10km zmeraj zmoreš, tud sred noči. To je prehitr!  Slabo ti bo. A ne bi šla ti raj počas pa z užitkom, ker to je čist prevelik mater… Uglavnem Manimejker je še prjavu, da sem tečna in končno obupal in nadeljeval s tempom…. Jaz sem se skoncentrirala na misli in jih usmerjala v okolico.  Tudi glas osebnega priganjača na Šmarko sem slišala, ko sem grizla v klanec: ” Sam mal potečeš!.  Tu nekje sem ujela eno znano tekačico, ki je prav tako preživljala notranje boje,  vendar je imela v ušeskih muziko, tako da sem šla kar naprej in se fajtala sama s seboj . Ko sem šla drugič čez štartno linijo pod 20 minut in je špiker prijavil, da smo še v normi za pod 50 minut,  mi  je zopet dalo malo zagona in sem se res probala koncentrirat na vse drugo kot na to kje sem. Pa vroče mi je bilo, grozna vlaga in vse se mi je čist napopal na telo, za pit mi pa itak ni nič pasalo. Tako sem pregurala do 9 km, tam me je pa res pobiralo ni šlo pa ni šlo. Folk me je začel prehitevat in sploh nisem mogla iztisnit še zadnjih atomov, pa vem da so bili nekje v petah, samo celo medenico in kolke mi je tako mravljinčilo, kot še nikoli,  sem imela občutek, če se spotaknem, da me bo sam zalimal ob tla in se ne bom nikoli pobrala.  Rezultat 5o:25 ni pod 50 minut, je pa blizu 😉 Pa drugič pod to magično mejo.

Čeprav dvomim , da bom še tekale te kratke šprinte, res mi je bilo v trplenje.

2014-07-12 23.44.49


by 1 komentar

Nespodobno povabilo 2x

Prejšni teden sedim na terasi in si ogledujem svoje cvetoče paradižnike in zapiska  sms: A greš naslednji vikend na Soča trail run? Moj odgovor: A vodo podajat? Itak me je sms zdramil in grem na net gledat in ugotovim, da obstaja 25 km in 15km trasa. Razmislim in potrdim, da grem lahko na krajšo, če dobim doma zeleno luč. Miss Deha, ki je bila pobudnica s sms-om, pravi, da ima sama tudi punci doma (enake starosti kot moji) in kaj če bi naredili družinski izlet. Pred oči dobim sliko iz Dunajskega maratona in odkimavam z glavo, saj je štart ob 9h zjutri in to v Tolminu, pa cela družina zjutraj… Uglavnem začnem lobirat pri Manimejkerju, če bi on pazil vse punce…
Končna ideja je bila, da Miss Deha pripelje dekleta na nočitev in to v soboto popoldne, potem odrineva v Tolmin in prespiva v kampu, zjutraj odtečeva, odčilava in domov.
No vmes je v četrtek prišlo še drugo nespodobno povabilo. Ninja me je povabil na izlet na Šmarno goro. Na tak super,  mali domači trail run. Sam se je lepo ogrel na Grmado, me počakal pri koreninah in me celo pot gnal na vrh. Postavila sem svoj osebni rekord 19:45. Hotela sem namreč pod 20 minut. S takim suportom,  sploh ni bilo tako težko in upam, da bo šlo še za kakih 45 sekund hitreje ;). Na vrhu nisva zaključila, še enkrat sva se spustila do polovice in potekla še polovičko gor in se malo več pomenila kot pri prejšni celi preizkušnji. Po tem četrtku,  sem se prav veselila nedelje, saj mi je vse skupaj predstavljalo neko povsem drugo dimenzijo.
V soboto sva odrinile iz Ljubljane v Tolmin. Žal ni bilo koncerta Tabuja za naju, ker je mene zvila migrena in sem od 21h do 23 čakala na umiritev le te, s tabletom v šotoru. Po zgodnjem prebujanju sva dvignili štartni številki, si poiskali kavo in se celo malo pretegnili, nato pa hop v breg.
Pot je čudovita, vendar sta bili progi zdaj dolgi 14km in 28km. Jaz sem se odločila,  da grem kratko in če me slučajno prime, podaljšam. Tule mi je bilo jasno, da še enkrat toliko višincev, pri tej pripravljenosti in vročini,  pa ne bo šlo.

2014-07-06 09.41.25
Čudovita trasa. Da ne govorim, ko prideš do mostičkov in ko tečeš čez brv. Vmes je bilo veliko klepetanja in nešteto nasmehov. Niti enkrat nisem pomislila, kaj mi je tega treba. Videla sem samo en padec in mene je enkrat kar odpililo,  pa sem se ujela za drevo. Odločitev, da grem v starih salomonkah namesto starih najkicah je bila še kako na mestu. Tik pred ciljem,  smo potekli kar čez ledeno Tolminko in v cilj. Miss Deha se je odločila, da bo zavila z menoj v cilj. Obe sva se strinjali, da je bila dolžina 14km, z nekimi 400 – 500m višincov za prvič super primerna.

Za konec sva se v kampu vrgli še v ledeno Sočo in se odpravili domov.

A kako se je Manimejker znašel s 4im dekleti?

Pomoje je cel dan paradiral po Iliriji (bazenu) kot kak petelin,  saj je imel pod okriljem 4 dekleta, od 7-10 let. 🙂

Kar mi je bilo najboljše od vsega, ko mi ta velika Lumpa reče: Mami oči je bil pa danes tako pripravljen, ko ti ponavadi.

J: ” Kako to misliš ?

L: Ja, ko smo bile lačne in je imel rogljičke, ki so ostali od zjutraj. Ko smo bile drugič lačne,  je imel naktarine in nož in nam jih je vse narezal in potem tretjič  je imel piškote.

🙂

Jaz imam danes občutek, kot da bi bila cel vikend v Tominu. Mogoče, ker sva se z Miss Deha toliko naklepetali in sem se dejansko malce odklopila. Otroci pa presrečni,  ko se so se tako fino podružili, pa zmaja ni bilo doma.

Še bom šla in priporočam tudi vam 😉 !


by

Jutro je lahko tudi takšno

Z aprilom smo zaključili sezonsko nedeljsko plavanje in sem mislila,  da bom malce predahnila in povprašala na Iliriji, če je možno, da se  pridružim veteranom ob večerinih plavanjih …

Potem pa neko sredo oddajam Lumpo na plavanju in  srečam trenerja plavanja. Omenim mu, da pogrešam plavanje in odhitim na tek okoli Rožnika. Kadar tečem  sama in imam srečo, mi glava odplava,  noge pa sledijo ritmu. Glavi se je tožilo po plavanju.  Mislim,  da sta minili le dve nedelji brez plavanja, pa se mi je že poznalo na hrbtu. Plavanje je namreč edini šport v mojem športnem naboru,  ki me ne zateguje, ampak me resnično razlahlja – sprosti.  Tako sem med tekom pomislila, da bi organizirala jutranje plavanje. Povprašala sem soplavalce, trenerja in potipala proste termine na Iliriji. Uskladili smo se in začeli s prvo vadbo v juniju. Imeli bomo enkrat na teden ob 7h zjutraj. Prvič je bilo kar malo nelagodno vstat,  saj je še ob 5ih močno deževalo. To so mi povedali, jaz sem spala. A vstati v razmočeno jutro ni najlažje.  Vendar, ko si enkrat na bazenu, se slečeš in skočiš. Voda je super topla in iz bazena se dvigujejo meglice, kar hudo. Trener nas je kar držal v tempu in mislim, da so se dvomi vsem razbinili. Jutranje plavanje je super.

Kmalu zatem sva se z Miss Deha namenile na ogled sončnega vzhoda  na Šmarno goro. Odhod je bil 4: 30 saj sva želeli na sončni vzhod ob 5.15. Uspelo nama je. In spet je bilo super, Jutra so pač najlepša. Vse se zbuja: sonce, trave, živali, ljude, telo, glava… Jutro se budi iz tišine, ravno obratno od večera. In to je meni pisano na kožo.

Fotke so s telefona.

2014-06-06 05.23.02

No, pa sem se danes spet zbudila in odtekla svoje jutranje kilometrčke, še preden so se otroci prebudili!

2014-06-11 06.25.13

Upam, da mi uspe kak podvig še na kak drug hrib, ker ni lepšeg kot čakati sonce nekje na vrhu.  Zamenjam za vse videne zahode!


by

7. Pogumni

Midva z Manimejkerjem sva mislila da bo rekord, ko sva videla mojega brata v kompresijskih nogavicah. Hitro je iskal izgovore, da se je zelo pozno privlekel domov iz Majskega plesa in da ni najboljši. Popravici tudi zelo malo teče, ker mu nagajajo pete, ali bolje rečeno kalcinacija na petah. Zato se potem bolj drži kolesa in to se mu je poznalo. Hitro se je iskazal za tokratni šibki člen. Edini je imel Garmina in še pulz meter, ki ga je prehitro začel opozarjal na previsok pulz.  Jaz pa nato Manimejkerja z žvižgom, da nej ne pretirava. Temu se je danes namreč kar teklo. Tekla sem z lahkoto saj smo tekli pod mojo mejo in brat je cel klanec bolj kot ne prehodil. Trplenja z moje strani ni bilo,  le bratu smo zopet uspeli nabiti pulz do neskončnosti. Glede na prehojene klance, se mi zdi rezultat 1:19:56, kar o.k..  Pričakovala sem precej slabši rezultat, no ob pogledu na kompresijske nogavice, pa vsaj 10 minut bolje.  😉 PA drugo leto!

2014-05-10 09.28.00

Takole je blo pa:

 

6. https://smucka.si/2013/05/11/sportno-kulturni-dan/

5. https://smucka.si/2012/05/13/pot-ob-zici-petic/

4. https://smucka.si/2011/05/07/1241/#comments

3. https://smucka.si/2010/05/08/pogumni-tretjic/

in 1. https://smucka.si/2008/05/11/pogumni/